Utrip: Odmeva, nič več samo o pravljicah!

(vir: Zajem zaslona)

Sinočnja oddaja Utrip na prvem programu Televizije Slovenija je bila zanimiva in drugačna, kot smo jo bili v zadnjih letih navajeni od njenih ustvarjalcev. Oddajo je prvič po dolgih letih smel pripraviti novinar in zgodovinar dr. Jože Možina.

Avtor je predstavil dogodke tega tedna, med katerimi so odmevali Dražgoše in govor Milana Kučana, tudi brez Kula ni šlo, na sceno je vstopil novo-stari politični obraz Robert Golob, boj je napovedala civilna družba, Jankovići so bili na sodišču ponovno oproščeni, še vedno smo v času epidemije covid-19.

Odzivi na družbenih omrežjih na oddajo so številni, veliko je tudi izkrivljanja resnice o povedanem, polresnic in podobno.

Prav zaradi tega in s ciljem, da si vsak na podlagi dejstev ustvari svoje mnenje, v nadaljevanju objavljamo prepis povedanega v oddaji. Bistveno bolj kot magnetogram je seveda poveden posnetek oddaje, kjer je izrečeno podprto še s fotografijami in posnetki. Oddaja je dolga 15 minut.

Posnetek oddaje pa je dostopen na povezavi: Televizija Slovenija – RTVSLO.si

Možina: Mraz se je spustil nad domovino, ohladil marsikatero misel, ambicijo, včasih se zdi, da tudi kako srce ali razum.

O Dražgošah

Smo januarja 2022 – v realnem času, a tudi v času pravljic in slikanic, ki so najbolj idilične pozimi, ko sneg prekrije podrobnosti in je neskončna belina lahko prispodoba nečesa, kar v resnici ne obstaja ali se ni nikoli zgodilo tako, kot se praznuje. Tako se je začel teden: z veliko mašo v kraju nesrečnega vojnega spomina, v Dražgošah. O tej vasi so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo tudi nekateri odrasli. Pa recimo tokrat bobu bob: kaj je razlog, da ne častijo resnično zmagovite bitke Cankarjevega bataljona mesec prej v Rovtu pod Blegošem, kjer pade 45 okupatorjev in ni ubit noben civilist, ampak namesto tega slavijo tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošam in tudi soborcem pred 80 leti. Tega ne izvemo. Ponavlja se stara mantra.

Kučan: “Pred 80 leti se je tu, na obronkih Jelovice, zgodilo, kar se v vojnah dogaja. Izzvalo je ve, kar je v človeku najžlahtnejšega, vzbudilo pa tudi, kar je v njem najslabšega. Boju in odporu borcev Cankarjevega bataljona, ki je bil visoko etično utemeljen s pravico naroda do obrambe svoje svobode in obstoja, je sledil strašen zločin. Maščevanje zaradi poraza, ki ga je prvič na tleh 3. rajha doživela nemška vojska, je bilo strašno.”

Možina: Nemška vojska tu žal ni doživela poraza. Po partizanskem umiku so bili domačini prepuščeni okupatorjevemu ubijanju. Ideološka govorica, ki smo je vajeni, se ohladi, če dobijo glas tisti, ki so tragedijo doživeli in trpeli.

Domačinka: “Na tiste mitinge so vabili, moj brat je rekel tistemu, ki je bil glavni: Kaj mislite? Vi imate v »rugzakih«, kar imate, pa začenjate. Kaj mislite, da boste naredili? V nesrečo boste spravili nas in vas.”

Domačin: “Stane Žagar je govoril nam, tako navdušeno, pač, da bodo zmagali, pa oni so se tudi predstavili takrat, kot da so slovenska partizanska vojska.”

Domačin: “Je rekel Žagar, da bomo branili Dražgoše do konca. Ljudje, posebno moj oče, je rekel: »Nemogoče, če je Nemec pred Moskvo, da boste to obdržali.« Je rekel: »Dal vam bom za jesti, pa se umaknite na Jelovico, pa vam bomo še pozimi prinesli za hrano, da boste preživeli, če ne, bomo pa mi nesrečni.« Seveda nas niso poslušali. Ko je bila ura osem, so pa še v našo vas prišli Nemci in so obkolili hiše, možake pobrali, partizana že ni bilo v tej vasi nobenega, v ponedeljek zjutraj. In nič nam niso povedali, da bi se umaknili.”

Domačin: “Tiste so takoj vse postrelili. Med njimi so bili tudi moji trije bratje in oče, ki so jih tam postrelili. Tega se ne da opisati. En fant je bil star takrat morebiti tri, štiri leta, je enkrat v tisti grozni tišini, ko smo tam ležali ali stali v snegu, pravi: A nas še ne bodo?”

Možina: Moške iz drugega dela vasi so žive zažgali, vse ostale izgnali, vas uničili do temeljev. Na spomeniku, ki se mu poklanjajo, še vedno stoji zapis, da so izbojevali veliko zmago.

Lagali so, da je padlo 2500, 120 napadalcev, čeprav je že desetletja, kar je zgodovinar Tone Ferenc dokazal, da je padlo 26 okupatorjev in 9 partizanov. Nemci so pobili še 41 nedolžnih domačinov.

Domačin: “Ko se je spomenik delal, sem bil jaz tudi zraven, smo zahtevali za teh 41 ljudi napise. In smo bili toliko premajhni ali toliko nepomembni, ko je vas izgubila 41 ljudi, da so rekli, da to pa ne paše v ta spomenik.”

Možina: Tudi pred 20 leti je bil slavnostni govornik Milan Kučan in takrat je izjavil, da je bila ta bitka smiselna in potrebna.

Domačinka: “Če ne bi bili prišli noter partizani, mogoče tega ne bi bilo.”

Domačin: “To je bila čisto politična zamisel, dajmo tole vas žrtvovati, potem bomo pa lahko rekli ljudem: Poglejte, kaj so Nemci naredili. Drugače so pa zame krivi partizani, da smo mi to prestali, kar smo. Smo bili proti okupatorju, ampak nismo bili pa komunisti.”

O fašizmu

Možina: V Dražgošah se nekateri še oklepajo pravljične potvorjene zgodovine, medtem pa slavnostni govornik Milan Kučan že vidi novodobni fašizem, kamor – zanimivo – uvršča tudi novo zgodovinopisje.

Kučan: “Današnje podobe fašizma niso enake tistim iz polpretekle zgodovine, a idejna izhodišča so enaka. Treba je povedati, kam lahko vodijo razgradnja ustavne ureditve, poskusi vladanja z odloki, izigravanje in izsiljevanje zakonov, posegi v načelo delitve oblasti, napadi na sodstvo in sodnike, na neodvisnost tožilcev in policije, na nadzorne ustanove, na svobodo tiska, na človekove pravice in dostojanstvo, kam vodijo uporaba in spodbujanje sovražnega in prostaškega govora, nespoštovanje ločitve Cerkve in države, odnos do beguncev, zloraba zgodovinopisja …”

Možina: Tako lahkotno spolzi iz ust beseda fašizem, kot kletvica. Tako žaljivo za tiste, ki so res trpeli pod tem režimom, in nespodobno sploh, ko to izreka nekdanji vodilni funkcionar komunizma, fašizmu sličnega totalitarizma, zatiralca demokracije in človekovih pravic, ki je pobil, pregnal, izropal, onesrečil na desettisoče Slovencev.

Še več kot fašizem, kot kaže graf slovenskih izgub med vojn in po njej, kjer je domača komunistična gverila kot povzročitelj žrtev takoj za nemškim okupatorjem.

Fašiste bo, kot piše, kar iztrebil poslanec, ki še vedno nosi poitalijančen priimek (Marko Bandelli, SAB – op. av.). Kdo ti fašisti so in kako se jih bo lotil, še ni povedal. Vsekakor obvlada retoriko časov, ko so drugače misleče sproti poimenovali in jih pokončevali.

Odpor proti okupatorju je visoko etično upravičen, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikoli ne. Okupacija je izvorno zlo, a tako veliko število žrtev je vojna terjala tudi zaradi načina partizanskega boja, revolucije, protirevolucije, zato smo plačali neprimerno višjo ceno kot na primer Francija, kjer se je v bitkah odločala usoda Evrope, ki je tudi imela protiokupatorski odpor, a izgubi manj kot odstotek prebivalstva, Slovenci pa kar 6,7 odstotka.

O Kulovcih in Golobu

Prvemu predsedniku Kučanu, ki še vedno velja za prvo avtoriteto slovenske levice, se letos v Dražgoše niso prišli pokazat Kulovci, ni bilo Fajonove, ne Šarca, Bratuškove, le Luka Mesec. Kaj to pomeni?

Se lahko zgodi, da bodo botri levice izpustili iz rok prepirljive vrabce in pograbili Goloba, ki ga javnomnenjske ankete uvrščajo na streho slovenske politike?

Če za Dražgoše še vlada zmeda, kdo je zmagal, je Robert Golob z 18 tisočaki plače in nagrado v državnem podjetju, ki lahko sega preko milijona, nedvoumno zmagovalec sedanjega časa, vendar v tem ni sreče, kot sam pravi.

Golob: “Sreča ni v tem, da imaš plačo, ki je desetkrat višja, pa to jaz lahko povem. Jaz vam lahko povem, da moja sreča ne izhaja iz moje plače; to je nesmiselno. Zakaj je moja plača pomembna? Zato ker je to motivator, da narediš več. Nek kriterij moraš imeti.”

Možina: Predsednik državnega sveta, ki se tudi spušča v državno politiko, ima drugačne motive in kriterij uspešnosti.

Alojz Kovšca: “Z g. Golobom se razlikujeva po tem, da je vse, kar sem jaz kdaj ustvaril, ustvarjeno z mojimi rokami in mojim umom. G. Golob je bil vedno del sistema, del državnega gospodarstva. Jaz pa sem velik zagovornik realnega, ne pa državnega gospodarstva, zaradi tega ker menim, da realno gospodarstvo igra fair play na trgu.”

Možina: Ali srečo lahko prinaša oblast? Kakšna je pot do nje?

Golob: “Prvič, program sam je mrtva črka na papirju. Ne bom nobene stranke omenjal, a če greš brat programe in to, kar delajo zdaj, ko so na vladi, to nima zveze z ničimer. Drugič: bolj kot program so pomembni nosilci področij. Zakaj? Ker skozi nosilca vidiš njegov vrednostni sistem in veš, kako se bo obnašal, ko bo dobil oblast. In ko dobiš oblast, to je, hmm …”

O Jankoviću

Možina: Zoran Janković že ve, kaj prinaša oblast, in ve, kaj je sreča. Ta teden jo je morda znova srečal na sodišču.

Novinarka, prispevek: “Tako je Zoran Janković v spremstvu odvetnika danes zjutraj prišel na sodišče.

Janković: “Dobro jutro.” Novinarka: “Kaj pričakujete danes?” Janković: “Oprostilno sodbo.”

Novinarka: V sodni dvorani, kjer sta se mu pridružila soobtožena sinova Damjan in Jure Janković, pa po dobrih treh urah oprostilna sodba.

Možina: Janković je že pred leti na hrvaški televiziji izdal recept.

Posnetek s hrvaške televizije: Na vprašanje novinarja “Vas ne skrbi, da bi vas nekega dne obsodili in poslali v zapor?” je Janković odgovoril: “Pa niti slučajno. Jaz sem bil v vseh mojih letih na področju izvršne oblasti največji nasprotnik Janeza Janše.”

O začetku predvolilne mrzlice in vključevanju civilne družbe 

Možina: Okrog Janez Janše – bolje: nasprotovanja njegovi vladi – se gosti predvolilna mrzlica in približuje vrelišču. Vključuje se leva civilna družba, s silno preprosim izhodiščem:

(posnetek, Nika Kovač): “Podpiramo tudi vse stranke, ki ne bodo šle v vlado z Janezom Janšo ali z NSi-jem.”

Rosvita Pesek v pogovoru s predsednikom vlade: “Kako komentirate to vrenje na levem polu?”

Janez Janša: “Če govorimo pogojno o levem polu, potem se mi zdi, da je tam neko razsulo, izguba kompasa, izguba vsebine, identitete, če hočete, in v takih primerih se seveda vedno pojavi iskanje nekega novega Mesije, nekega rešitelja. Ne govori se o programih, ampak samo o nekom, ki bo prišel in bo rešil katastrofo.”

O javnem dolgu in zadolževanju

Možina: Pred volitvami se vnema boj za interpretacijo uspešnosti aktualne vlade in deležu dolga.

Štefančič, Studio City: “Britanski tednik Economist je Slovenijo uvrstil med gospodarske zmagovalke pandemične krize. Slovenska vlada je navdušeno prikimala, opozicija pa besno odkimala.”

Milan M. Cvikl, SD: “Od začetkov pandemije smo imeli 31,7 milijarde javnega dolga. Konec septembra, zadnji podatki: 40 milijard. Torej, ustvarili smo 1,2 % rasti, 600 milijonov, za to pa investirali, porabili, zapravili 9 milijard evrov.”

Polona Rifelj, državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu: “Če govori o takih velikih zadolževanjih oz. dolgovih naše države, si lahko pripišejo SD sami. V času njihove vlade so se zadolževali po 7-odstotni obrestni meri, mi smo se po -0,25 odstotkov, kar pomeni, da bomo vrnili manj denarja, kot smo si ga dejansko sposodili. Poleg tega, da so njihove milijarde šle v bančno luknjo, takrat smo bili na naslovnicah vseh mednarodnih časopisov kot najslabši in mislim, da ni čas, da se vrnemo tja. Torej, zadolževali smo se pametno, ker ravno cilji našega zadolževanja so bili, da se nagradijo oz. da se pomaga podjetjem, da gre denar neposredno do ljudi.”

O SD 

Možina: Sto dni do volitev so začeli odštevati Socialni demokrati.

Milan Brglez, SD: “Zakaj so te volitve tako pomembne? Zato, ker jih je samo na ta način z volitvami možno spraviti iz te hiše. Imamo kandidatko za predsednico vlade RS in močno strokovno ekipo. Zavzemamo se za to, da postanemo resna evropska država, ki bo usmerjena na zahod.”

Možina: Za pot na zahod bi se veljalo otresti tolikšne plašnosti pred spomenikom revolucionarja Kidriča (posnetek – op. av.). Tile koraki nazaj v preteklost vrha SD-ja niso ravno v smeri prihodnosti. Ta je žal še vedno v znamenju epidemije covida-19.

O covidu

V torek smo dosegli nov rekord okuženih in v četrtek je javna televizija v posebni oddaji zgledno osvestila in opogumila državljane, ki so, kot drugje po svetu, naveličani vega, kar vsiljuje virus.

Infektolog Federico V. Potočnik: “Razmere so zelo resne. Stvar, s katero se najtežje spoprijemaš, je s smrtjo, z umiranjem predvsem mladih ljudi, prej zdravih. To je stvar, ki je ne pozabiš. Pomislite, da če so ljudje siti covida, koliko šele siti moramo biti mi, ki smo se prisiljeni ukvarjati s tem praktično vsak dan. Tako da bomo vsi veseli, če nam bodo lahko pomagali že z osnovnimi ukrepi: distanca, maska, higiena rok, higiena kašlja in cepljenje.”

Marko Seifred, prebolel s covid-19: “Najhujše je tisto, ko se kot bolnik zbudiš iz kome, priklopljen si na milijon cevk, odrasel človek v plenici, sam nesposoben karkoli narediti. Neprestano si doma, zaradi bolezni si tudi delno izključen iz družbe.”

Dr. Matej Tušak, psiholog: “55, 60 let stari ljudje mislimo, da nimajo težav. Enormno veliko jih pride z depresijami po prebolelem covidu.”

Vprašanje vzgojiteljice otroku v vrtcu: “Kaj si pa ti želiš?” Otrok: “Da smo vsi zdravi, da je konec covida.”

Možina: Za mrazom covidnih mesecev gotovo pride otoplitev in naposled pomlad. Ko se ogrejejo srca, okrepi razum in pogum in ko – upajmo – potihne tudi virusna grožnja.

Posnetek oddaje je dostopen na povezavi: Televizija Slovenija – RTVSLO.si

J. M.