Pred časom je v državi potekala razprava o tem, da imamo v Sloveniji preko 20.000 zakonov in podzakonskih aktov, okoli 100 na vsakega prebivalca. Od tega je preko 800 zakonov, ostalo so različni podzakonski akti in uredbo. Magično mejo smo presegli v aprilu 2017. Konkretno, 13. aprila 2017 smo imeli 834 zakonov in 19.167 predpisov ter uredb. Preko 4.000 predpisov za področje kmetijstva, na primer (42 zakonov in 4.040 podzakonskih aktov, pravilnikov in uredb). Spraševali so se, kako naj se kmetje, pa tudi vsi ostali, pri svojem vsakodnevnem delu znajdejo v tem.
Kako zelo z zakonskimi ukrepi in uredbami omejena, regulirana država smo, pri svojem delu prihajamo dnevno tudi ostali. Tudi mi, ko iščemo različne podatki. Danes zjutraj smo objavili podatke o kakovosti zraka in kakovosti kopalnih voda na območju naših 21 občin, jugovzhodne statistične regije. No, vsaj poskušali smo najti prave podatke. Ali nam je uspelo? Ne. Pa smo se trudili in prebijali tudi prek spletnih strani Agencije RS za okolje, kamor so nas iz Ljubljane usmerjali. Ne prvič in ne samo za to temo. Zavedamo se, da je problematika strokovna in težavna, vendar smo želeli samo poiskati podatke, ki nas zanimajo kot občane, ne strokovnjake.
Izvedeli pa smo le to, da na področju voda kakovost merijo na 12 mestih (na Krki na dveh in na Kolpi na desetih). Iščejo dve nevarni bakteriji. Za ostale kraje ne jamčijo, vsi se kopamo na svojo lastno odgovornost. V redu. Kaj pa zrak? Meritev ni. Še tistih, ki so bila za Novo mesto, jih v letu 2017 ne najdemo več. Zakaj ne? Ne vemo (še). Kaj pa ostali, Kočevje, na primer, kjer imajo sredi mesta kemično tovarno? Zraka ne merijo. To se nam ne zdi v redu. Z nobenega vidika. Pa Revoz, tovarna avtomobilov, in Krka, tovarna zdravil? Obe tovarni imata okoljevarstveni dovoljenji. Tudi na te so nas napotovali. Vendar pa so ta dovoljenja (v Revozu so namreč tri) zelo obsežna in strokovna. Kot nestrokovnjaki za to področje seveda ne vemo, kaj pomenijo. Vemo le, da Revoz letno (lahko) porabi 1.400 ton topil in da so bili na enem mestu v preteklih letih nedovoljeni izpusti v zrak, o čemer je bil redno obveščen pristojni inšpektorat. Če okolišani vonjajo lak v zrak (ali kaj drugega), pa se naj obrnejo na okoljsko inšpekcijo. A res? Kdo bo klical inšpektorje in se izpostavljal? In na nasploh, dokler bodo ti ukrepali, bo vlak že odpeljal.
Zanesti se moramo torej na poštenost vodstev v podjetjih, da delajo po pravilih. Verjamemo, da je v novomeških primerih tako. Navsezadnje gre za veliki tovarni, kjer se zavedajo tudi svoje družbene odgovornosti. Kako je v Kočevju, tega ne vemo. Tam gre za zasebno podjetje, ki se je v preteklosti ubadalo tudi z velikimi poslovnimi težavami, različnimi preobrazbami, podjetje pa je domala sredi mesta. Le upamo lahko, da so tudi tam dovolj družbeno ozaveščeni. In da ne pozabimo, tudi v teh podjetjih se ubadajo s tisoči pravili med tistimi 20.000 uvodoma omenjenimi. Tudi njih duši birokracija. Pa vendar, ali občani, ne samo v Novem mestu in Kočevju, sedimo na sodu smodnika? Ne vemo. Tega nihče ne meri. To se izve šele takrat, ko se zgodi “nesreča”, podobna tisti v Kemisu na Vrhniki.
Zakaj to navajamo? Zato, ker so se prvi odgovori prvega moža agencije ARSO vedno nanašali na zakone in ostale podzakonske predpise. Vse je urejeno, na papirju imamo vse pripravljeno, tudi za primere, ko bi bilo kaj narobe. Napotovali so nas na objave v različnih uradnih listih. V redu. Vendar pa je papir eno, realnost pa lahko povsem nekaj drugega.
Kako pa je z Belo krajino? Tega nismo niti iskali. Pa bi morali. Navsezadnje imajo v Črnomlji livarno, če omenimo le to. Tako kot drugod pa je tudi tu Črnomelj povsem pozabljena stvar, pozabljena dežela. Nikjer ni omembe tega kraja niti omembe Bele krajine. Lahko zaupamo Livarju? Tega si glede na ostale dogodke, o katerih smo poročali v preteklih mesecih in ko je tovarno po naših zapisih zapustil varnostni inženir, ne upamo trditi. Ali je šel prostovoljno ali prisilno, tega ne vemo, čeprav smo tudi to spraševali. Odgovorov ni bilo niti od sindikatov niti od vodstva. Po naših poizvedovanjih pa je bil, kako ironično – varnostni inženir doma iz Vrhnike.
Če se vrnemo k začetku. Poročil o tem, kakšen je na primer zrak v posameznem kraju, ne zasledimo niti na občinskih straneh. Tudi tega ne, da bi se o tovrstni okoljski problematiki seznanjali na občinskih svetih ne. Morda se motimo. Ne dvomimo, da nas ne bodo popravljali. Vsaj nekateri, ki zelo pazljivo preberejo vsako našo zapisano črko. Če bo tako, bomo veseli popravkov.
Za konec. Tudi državni uradniki se navsezadnje utapljajo v zasledovanju teh preko 20.000 predpisov, ki jih imamo v državi. Ne obsojamo nikogar, verjamemo, da ima večina med njimi zaradi tega veliko dela. Kakšni so učinki njihovega dela za prebivalstvo, pa je druga stvar. Nekaj je zelo narobe, nekateri so izgubili stik z realnostjo in ljudmi, ki živimo v tej deželi.
T. H.
