Poslanci Svobode in Levice so se samovoljno odločili v pičlih 35 minutah odločiti o svobodi izobraževanja naših otrok

(vir: pixabay.com)

Institut izobraževanja na domu je zakonsko varovana pravica otrok, ki je bila v Sloveniji uvedena leta 1996 kot odsev v vseh demokratičnih državah priznane in spoštovane pravice staršev do svobodne izbire izobraževanja otrok

V teh dneh v Sloveniji vlada pregreto politično dogajanje. Mediji se večinoma ukvarjajo z odstopi, strankarskimi prepiri in divjo korupcijsko sprego.

Vse preveč pozabljamo, da na mladih svet stoji. Prihodnost in usodo mladih v Državnem zboru urejujejo dobesedno čez palec, brez resnih raziskav in študij, s katerimi bi lahko podprli svoje zgolj in samo pomisleke in domneve, v pičle pol ure. Pol ure za prihodnost naših otrok?

Ob golem dejstvu, da je samomorilnost, depresija in tesnoba med otroci in mladimi na najbolj alarmantni točki v zgodovini samostojne države, se ukvarjajo z odvzemom ene najbolj temeljnih pravic – svobodne izbire izobraževanja, ki jo pri nas živi 0,5 % slovenskih staršev.

Novela Zakona o osnovni šoli je prišla v DZ po rednem postopku vendar je obravnavana z veliko hitrostjo na dveh izrednih sejah. Starši, ki smo svoje stališče o izobraževanju doma (šolanju na domu) predstavili na nekaterih poslanskih skupinah vemo, da poslanci ne ločijo niti med šolanjem na domu in šolanjem na daljavo. Poslancev Levice ta problematika sploh ne zanima. Čez palec ocenjujejo znanje naših otrok, prav tako čez palec ocenjujejo njihove odnosno-komunikacijske veščine, socialno dinamiko, gibalne sposobnosti…

V ustavnem redu RS so STARŠEVSTO, OTROCI in DRUŽINA ustavne kategorije. Vendar ne običajne ustavne kategorije. To so (podobno kot invalidnost, invalidi, delavci invalidi, otroci s posebnimi potrebami itd.) POSEBEJ USTAVNO VAROVANE KATEGORIJE.

Vsi posegi v te ustavne kategorije se morajo zato pravno presojati po najstrožjem testu njihove ustavne sprejemljivosti in pravne pravilnosti. »Ni dovolj, da država za poseg v te pravice navede razloge, ki jih utemelji kot »razumne.« Navesti mora razloge, ki jih utemelji kot »nujne.« Med posegom v te pravice (npr. določeni »ukrep«, ki pomeni poseg v te pravice) in javnim interesom mora obstajati neposredna povezava«….kar ocene čez palec zagotovo nikoli niso bile, ne smejo in ne morejo biti.

Institut izobraževanja na domu ni kaprica staršev (kot smo večkrat lahko slišali v teh dneh v DZ), ampak zakonsko varovana pravica, ki je bila pri nas uvedena leta 1996  “kot odsev v vseh demokratičnih državah priznane in spoštovane pravice staršev do SVOBODNE izbire izobraževanja otrok”. Vir: Poročevalec državnega zbora RS z dne 31.11.1994. Kakršnokoli omejevanje te pravice je nedopustno! Žalostno je, da poslanci tega dejstva ne poznajo. Postavlja se pomembno vprašanje, kam kot družba gremo, če predstavniki ljudstva zavestno uvajajo zakonodajo, ki krši temeljne demokratične standarde.

 Poudarjamo, da se starši, ki svoje otroke izobražujejo na domu, strinjajo, da je to področje potrebno bolje urediti, a ne po zgledu bivših komunističnih ureditev, kjer ni nobene tradicije glede te oblike izobraževanja, ampak po zgledu naprednejših demokratičnih držav, v katerih izobraževanje na domu ni le dovoljeno, ampak celo zaželjeno, zaradi vseh pozitivnih učinkov, ki jih to prinaša tako za posameznika, kot za njegovo družino in družbo, v kateri aktivno in odgovorno sodeluje. 

 Znanje je vrednota, v naši družbi je danes dostopno bolj kot kadarkoli prej za tiste, ki si ga želijo. Dejstvo je, da znanje ne prebiva zgolj in samo za zidovi šol in neizpodbitno dejstvo je, da stres, notranji nemir, strah, tesnoba,(tiha) tekmovalnost niso pozitivni motivacijski elementi, ki bi bili gradniki znatiželjnosti kvečjemu nasprotno. Nezanemarljivo je, da nimamo študije ocene devetletke, celo stroka priznava, da so zadeve izobraževanja vse preveč žrtev stihijskih odločitev politike. Dokazovanje celoletnega znanja ni primerljivo s testi in ocenami, ki jih dobivajo otroci v šoli. Tako z vidika kakovosti znanja, kot z vidika psiho-fizične obremenitve otroka. Stroka, ki ne zna ali noče znanja šolarjev na domu preverjati drugače kot s testi, ki ne upošteva znanstvenih dognanj s področja učenja in izobraževanja, ki ne prisluhne vsem udeležencem izobraževalnega procesa, se ne more imenovati pedagoška.

Poslanci, izvoljeni predstavniki ljudstva torej, ki se kljub svoji nalogi, da delujejo etično, skladno s poslanskim kodeksom, ne želijo informirati o izobraževanju na domu kot npr. poslanci Gibanja Svoboda, (o njem pa nočejo ničesar vedeti v poslanski skupini stranke Levica), o tem ne bi smeli odločati!

Civilna iniciativa za izobraževanje na domu