Nadzor slovenske državne meje je bil 4. julija 1991 v celoti v rokah Republike Slovenije. Tako so slovenske vojaške sile dosegle pomembno zmago, eden glavnih (uradnih) vojaških ciljev jugoslovanske armade, tj. prevzeti vse mejne prehode in zavarovati državno mejo SFRJ, pa ni bil izpolnjen. Če se Slovenija ne bi tako uspešno branila, se jugoslovanska stran sploh ne bi bila pripravljena pogajati.
Kot je zapisal dr. Jože Pučnik: »Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost.«
Zaradi vojaških uspehov je bila Slovenija v odnosih z Jugoslavijo enakovreden partner. Predsedstvo SFRJ je 4. julija 1991 sicer z ultimati in grožnjami spet poskušalo vzpostaviti stanje meja, kakršno je bilo pred 25. junijem, vendar Slovenija teh ultimatov ni bila več pripravljena sprejeti.
Janez Janša: »Ta dan je bil slovesen, ker smo po tednu dni spet imeli v rokah vse mejne prehode.«
Za prebivalce Slovenije se je 4. julija 1991 po enem tednu vojne spet začelo mirnejše obdobje. Prekinitev ognja, dogovorjena dan prej, je bila upoštevana. Enote JLA so se pod nadzorom in v spremstvu Teritorialne obrambe (TO) in milice umikale v vojašnice (npr. Gornja Radgona, Dravograd), v redkih primerih pa so posamezni poveljniki še vedno grozili (Rakek, Novo mesto, Vrhnika).
Slovenska stran je nadzorovala prav vse obmejne točke, notranji minister Bavčar je izdal sklep o varovanju meje.
Znova je stekel promet. V Slovenijo je prišla organizirana skupina staršev vojakov jugoslovanske armade iz Srbije in Hrvaške ter obiskala svoje sinove.
Tega dne je bilo razmerje vojaških sil zelo v prid Slovenije, saj so njene obrambne sile štele 35.430 pripadnikov, medtem ko je bilo nasprotnikov le 12.925. Položaj JLA je ostajal neugoden, nadaljeval se je razkroj njenih enot. Slovenske enote so, kot je razvidno iz dnevnih operativnih poročil republiškega štaba teritorialne obrambe, predvsem »utrjevale bojne položaje, izvajale ukrepe lastnega zavarovanja ter varovanja najpomembnejših republiških objektov.«
Potekalo je tudi usposabljanje pri vpoklicanih enotah teritorialne obrambe. Zaradi zaplenjenega orožja in opreme je bila teritorialna obramba tega dne že zelo zadovoljivo opremljena.
Slovensko vojaško in politično vodstvo ni mirovalo, saj je obstajal utemeljen strah, da jugoslovanska armada pripravlja nov napad. Minister za obrambo Janez Janša je tako poveljnikom in častnikom teritorialne obrambe dal navodilo, da je treba krepiti jugovzhodno mejo, da naj se pozornost nameni predvsem »psihološki pripravi moštva, preventivnim ukrepom pred letalskimi napadi, minskim in drugim preprekam ter počitku enot«.
K uspehu slovenskih obrambnih sil je poleg odlične koordinacije, domačega terena in motiviranosti pripomogla tudi uspešna medijska podpora. Jelko Kacin, minister za informiranje, je z vsakodnevnimi tiskovnimi konferencami informiral slovensko in mednarodno javnost.
Z vojaško strategijo obrambe Slovenije je bil tudi zelo dobro seznanjen, saj je bil pred ministrsko funkcijo namestnik obrambnega ministra.
Ultimat predsedstva SFRJ
Na seji predsedstva SFRJ pod vodstvom Stipeta Mesića in seveda brez slovenskega člana so bili 4. julija soglasno sprejeti naslednji ultimati: da se še isti dan izpustijo vsi vojni ujetniki, da se do 7. julija vzpostavi predvojno stanje, da se 5. julija vojski in zveznemu ministrstvu za notranje zadeve vrnejo objekti in oprema ter da se sprostijo vse kopenske in zračne komunikacije.
Minister za obrambo je v zvezi s tem pisal poveljnikom in častnikom teritorialne obrambe in poudaril, da Slovenija vanje ne more privoliti, saj postavljajo pod vprašaj plebiscitno odločitev Slovencev. Zapisal je še: »Ne glede na pritiske bomo zdržali, saj bi bilo absurdno, da v miru izgubimo tisto, kar smo v vojni ubranili. /…/ Slovenija še nikoli v zgodovini ni imela na razpolago tolikšne vojaške moči, kot jo je aktivirala danes v obrambi svoje neodvisnosti. Nasprotnik ne more niti v najslabši varianti angažirati toliko sil, da bi nas lahko okupiral. Vse ostalo pa je zanj zgolj tveganje in vsakodnevno kopičenje izgub. Seveda bosta slovenska politika in država skušali tudi taktizirati, saj nima smisla tvegati žrtev, če se da na drug način doseči iste cilje.«
Kljub hudim grožnjam o rušilnem napadu JLA je vse bolj kazalo, da dogajanje pelje v drugo smer, in sicer k pogajanjem in reševanju konflikta po politični poti ter ob pomoči mednarodne skupnosti.
Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju
Odbor visokih uradnikov KEVS (Committee of Senior Officials) je v Pragi tudi 4. julija nadaljeval razpravo o reševanju jugoslovanske krize. Takoj so pozvali k ustavitvi ognja, vrnitvi zvezne vojske v vojašnice in izpustitvi ujetnikov. Predlagali so, da bi po uveljavitvi premirja skušali najti trajno in mirno rešitev jugoslovanske krize. Odbor je dal prednost trem predstavnikom Evropske skupnosti, ki naj bi tako zastopali vseh 35 držav KEVS.
Ob sestanku KEVS je bilo v Večeru objavljeno zanimivo razmišljanje dopisnika londonskega Sunday Timesa: »Seveda za Slovence sedaj ni nič dovolj hitro, kajti demokratično so glasovali za samostojno državo, sedaj pa se za njo bojujejo brez zunanje pomoči. Slovenija ima veliko smolo, da je prva republika, ki je v nekdanji komunistični državi prišla tako blizu neodvisnosti. Gre za preizkusnega zajčka za Zahod, za laboratorijski eksperiment, kako se spoprijeti s tem problemom. In kakor da to še ni dovolj, tudi instrumenti, ki naj bi se s tem ukvarjali, so še vedno novi in nepreizkušeni. Evropska skupnost še vedno razpravlja o podrobnostih skupne zunanje politike oziroma kako naj bi v zunanjih zadevah delovala skupno. Za krizni center KEVS v Pragi je Slovenija prva stranka.« Dodal je, da za Slovence to sploh ni slaba novica.
»Če si prvi, si pridobiš veliko nepričakovane pozornosti. Legije tujih časnikarjev so postavile slovenski boj na svetovni oder.«
Pomoč Sloveniji
Čeprav se je v tistih trenutkih zdelo, da je Slovenija v boju z jugoslovansko agresijo popolnoma sama, pa je imela trdne zaveznike pri Slovencih v zamejstvu in po svetu.
Ti so z vsemi močmi pritiskali na svoje vlade, naj spremenijo pogled na reševanje jugoslovanske krize in naj podprejo slovenska prizadevanja pri vzpostavitvi demokracije in svoje države. Sloveniji so pomagali tudi z raznimi akcijami, na primer v Katoliškem glasu: »Svet slovenskih organizacij sporoča svojim članom in somišljenikom, da je bil za ublažitev posledic agresije na Slovenijo ustanovljen sklad za pomoč Sloveniji, h kateremu so pristopile vse družbenopolitične organizacije Slovencev v Italiji. V ta namen so odprli posebne tekoče račune pri slovenskih bančnih zavodih v Italiji. SSO vabi vse, da širokogrudno pristopijo k akciji in pomagajo Sloveniji v teh težkih dneh z denarnimi darovi.«
»Odpornost, odločnost in edinost«
Takratno razpoloženje lepo povzamejo besede prof. Tomaža Simčiča, zapisane na začetku julija 1991 v Katoliškem glasu: »Odpornost, odločnost in edinost, s katerim je slovenski narod odgovoril na vojaško agresijo jugoslovanske armade, je marsikoga presenetila. Še najbolj menda generale, ki so računali, da bodo v dveh urah opravili s Slovenci.
Presenetila je svetovno diplomacijo, ki očitno kaj takega ni pričakovala. Presenetila pa je končno tudi nas same, saj smo bili vedno vajeni govorjenja o slovenski upogljivosti, hlapčevstvu, drobtinčarstvu, razdeljenosti.«
Avtorica: Neža Strajnar
