28. julij 1991: Na Hrvaškem precej drugače kot v Sloveniji

Hrvatje so pod vodstvom predsednika dr. Franja Tuđmana pristali na diktat jugoslovanskega zveznega predsedstva. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zadnjo julijsko nedeljo je tudi v Sloveniji precej zaznamovalo preštevanje mrtvih na Hrvaškem, zlasti v Baniji, ki je pokazalo vso krvoločnost srbske agresije. Slovenci so ob tem vlekli vzporednice med republikama.

Hrvaška na pragu katastrofe  

V zgodnjem nedeljskem jutru 28. julija se je zdelo, da je slovenska južna soseda tik pred kapitulacijo. Hrvatje so pod vodstvom predsednika dr. Franja Tuđmana, ki je dotlej suvereno držal vse niti v rokah, po daljšem cincanju pristali na diktat jugoslovanskega zveznega predsedstva izpred nekaj dni. Ta je zapovedoval razorožitev vseh paravojaških enot kot pogoj za umik enot jugoslovanske vojske v vojašnice. Hrvaška se je prej upirala predvsem razpustitvi svojih rezervnih policijskih enot, k spremembi stališča pa so jo prisilili uspehi srbskih upornikov ob koncu tedna z očitno pomočjo armadnih enot. Krvavelo je predvsem območje Banije (oziroma Banovine, kot jo imenujejo Hrvatje). Veliko je bilo civilnih žrtev, med katerimi so mnoge umrle na grozovit način.

Znotraj Hrvaške je nejevoljo vzbujalo predvsem dejstvo, da se je Tuđman izogibal pripisovanju krivde za takšno stopnjevanje vojne jugoslovanski armadi. Uradna hrvaška različica je v želji, da ne bi še bolj razjezili armadnega vrha, na tej točki ostala, da gre za samovoljne akcije »nižjih častnikov«. Zato je Tuđmanova avtoriteta utrpela močno škodo.

Če so Slovenci tri tedne prej ob zaključevanju vojne v Sloveniji gledali na hrvaško ravnanje v času spopadov pri sosedih s precejšnjo nejevoljo, je zdaj prevladovalo nekakšno olajšanje, da sta republiki hodili vsaka po svoji poti. Še bolj se je utrdilo prepričanje, da je Slovenija z vojno pridobila umik jugoslovanske armade, ki se je tudi ta konec tedna nadaljeval, Hrvaška pa je prav tako z vojno izgubila celo svoje ozemlje. Ob hrvaški (začasni) pripravljenosti na »umik s Hrvaške« je bilo seveda težko verjeti zagotavljanju makedonskega člana zveznega predsedstva dr. Vasila Tupurkovskega, ki je še vedno užival nadpovprečno pozornost, da umik hrvaških enot z velikega dela ozemlja ne pomeni hkrati izgube slednjega.

V takšnem ozračju je Delov novinar Miran Lesjak v svojem komentarju obžaloval celo, da sta Slovenija in Hrvaška v procesu osamosvajanja sploh kdaj sodelovali: »Bolj prepričljivega dokaza, da Slovenija in Hrvaška res nista v enakem položaju, si ne bi mogli želeti. Bolj trdnega argumenta za trditev, da je bil usklajen slovensko-hrvaški skok v samostojnost, ta ‘nova kvaliteta’, v resnici politična napaka, ne bi mogli najti.«

A čeprav se je zavedala razlik v položaju obeh republik, je večina slovenske javnosti tiste dni in v naslednjih mesecih vendarle stiskala pesti za napadene Hrvate.

Drnovšek v preteklosti?

V oddaji trboveljskega radia je gostoval zasavski rojak in nekdanji predsednik jugoslovanskega predsedstva dr. Janez Drnovšek. Razgrnil je svoje poglede na položaj v Sloveniji in Jugoslaviji. Izrazil je mnenje, da priznanja Slovenije ne bo pred iztekom trimesečnega moratorija. Dogajanje po preteku treh mesecev pa naj bi bilo po njegovem prepričanju odvisno predvsem od tega, kako »pridna« bo Slovenija. Presenetljivo je Drnovšek veliko vlogo še vedno pripisoval Brionski deklaraciji, ki jo je pomagal izpogajati, in njenemu uresničevanju. Slovencem je poočital: »Na brionske sporazume smo že nekoliko pozabili. Toda še vedno veljajo in tudi ES jih še spremlja. Pa tudi slovenska kredibilnost je v veliki meri odvisna od njihovega izvajanja.«

Drnovšek je očitno hote ali nehote spregledoval, da je težo Brionski deklaraciji že kmalu po njenem podpisu v največji meri odvzela izpričana nemoč jugoslovanskega predsedstva, na katero so evropski pogajalci zelo računali.

Avtor: Aleš Maver

Vir: gov.si/Slovenija30