Slovenski javni zdravstveni zavodi, to so bolnišnice in zdravstveni domovi, v veliki meri poslujejo z izgubami. Vlada je to začela reševati tako, da je bolnišnicam odobrila dobrih 135 milijonov evrov pomoči. Hkrati jim je postavila še sanatorje, nadzornike, ki bodo pri vsem tem le dobro zaslužili. Zdravstvene domove ob tem pušča ob strani, v breme občin.
Z denarjem, ki so ga namenili bolnišnicam, bodo te lahko le poplačale dobavitelje, po tem pa bodo na istem kot so bile. Namesto tega bi bilo treba urediti pogoje poslovanja. Cene za opravljane storitve zdravstvenim ustanovam določa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki te oblikuje po svoje, v sodelovanju s pristojnim ministrstvom za zdravje.
Poslovanje bolnišnic: Enkratna pomoč ni rešitev
Vlada je pred nedavnim sprejela sklep, po katerem je vsem slovenskim bolnišnicam, ki so imele lani z zdravstveno oskrbo bolnikov višje stroške od prihodkov, namenila 135,6 milijona evrov. Splošna bolnišnica Novo mesto, na primer, je od tega prejela 4,38 milijona. Večina od 135 milijonov pa je šla za Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana (skoraj 80 milijonov), drugi večji znesek je prejela Splošna bolnišnica Izola (12,7 milijonov). S tem je vlada bolnišnicam pokrila 80 odstotkov primanjkljaja prihodkov v letu 2016. Nekatere bolnišnice so ob tem v težavah tudi zaradi novo zgrajenih urgentnih centrov, ki so bili večinoma zgrajeni z evropskim denarjem, vendar je pri tem tudi ostalo. Stvari od tu dalje niso več urejene. Večini primanjkuje specialistov urgentne medicine, delovanje teh centrov je drago, neurejene stvari so finančno pristale na plečih bolnišnic in tamkajšnjih zaposlenih. Te stvari niti po nakazilu milijonov evrov v bolnišnice ne bodo rešene, reševanje na sistemski ravni pa se bo zgolj prelagalo v prihodnost.
Poslovanje zdravstvenih domov: Mačehovski odnos ministrstva in vlade do njih
Zdravstveni domovi so leto 2017 začeli s 3,63 % nižjimi priznanimi cenami zdravstvenih storitev v primerjavi s cenami iz decembra preteklega leta. To pomeni, da jim je ZZZS za isto opravljena dela v letu 2017 plačeval za 3,63 % manj kot v letu 2016. Hkrati jih je vlada dodatno obremenila še s povečanimi stroški dela, kar je bila posledica sprostitve napredovanj, povišanj plačnih lestvic, sprejetih dodatkov h kolektivnim pogodbam in podobno. Povišanje stroškov zaradi tega je bilo 6 %. Hkrati jim vlada oziroma ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Milojka Kolar Celarc, prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) dodatnih stroškov ni pokrila. Breme jim je naložila, denarja za to pa jim ni zagotovila.
Tudi pogodba ZZZS za zdravstvene domove in posledično paciente je škodljiva, saj ne pokrije vseh stroškov, ki nastanejo pri izvajanju zdravstvenih storitev. Zato je skoraj polovica oziroma 46 odstotkov, kar je 27 vseh zdravstvenih domov, ob prvem polletju 2017 poslovala z izgubo.
Izgube posredno bremenijo tudi zaposlene v zdravstvenih domovih, saj se slabo finančno stanje v domovih nedvomno pozna, nato so tu občine, v čigar breme gre vse to.
Izgube, ki jih ministrstvo pokriva selektivno, pa so zgolj posledica nerešenih stvari na področju zdravstva, kar sodi v domeno politike in resornega ministrstva. V zdravstvenih domovih navajajo, da bi bil za kritje stroškov njihovega dela nujen dvig zdravstvenih storitev za 6,23 %. To bi morali storiti prek ZZZS, to je zavoda, kamor se stekajo vsi naši prispevki za zdravstvo. Zaenkrat pa ni zaznati, da bi jim ministrica za zdravje, Milojka Kolar Celarc, ali vlada prisluhnila. Očitno se zanašajo, da bodo izgube v zdravstvenih domovih pokrile kar občine. Slednje lahko ocenimo tudi kot mačehovski odnos do vseh državljanov. Če bodo občine morale denar namenjati za pokrivanje izgub v zdravstvu, ga bo namreč manj za ostale potrebe. Vsi zdravstveni domovi v državi bodo imeli letos po oceni za dobrih 26 milijonov evrov več stroškov kot jim bo to pokril ZZZS.
Ob tem ni nepomembno, da to isto ministrstvo ne prepreči, da se več kot četrtina denarja, ki je namenjen za zdravstvo kot celoto, porazgubi po različnih kanalih. To nekateri poimenujejo korupcija.
Kaj pa bolniki in zaposleni v zdravstvu?
Približno 500.000 jih v tem trenutku čaka na pregled, poseg ali operacijo. Hkrati okoli 126.000 državljanov sploh nima izbranega osebnega zdravnika. Hkrati pa so družinski in splošni zdravniki preobremenjeni, po nekaterih ocenah jih v državi primanjkuje okoli 300. Poklic postaja tudi vse bolj feminiziran, povprečje je bistveno višje kot v državah EU. Tudi število medicinskih sester je pod povprečjem EU, hkrati pa so naše medicinske sestre med najbolj izobraženimi v EU. Drugače je seveda pri plačah.
Plače zaposlenih v Sloveniji so davčno najbolj obremenjene med državami članicami EU.
Slovensko zdravstvo je po vseh kazalnikih z mnogo manj kadra in manj denarja kot povprečno v EU solidno, vendar pa je trend negativen. Po zadnjih podatkih v Sloveniji namenjamo nekaj manj kot 2.000 evrov na prebivalca letno za zdravstvo, povprečje EU pa je 3.500 evrov. Država daje za zdravstvo iz proračuna le 3 odstotke, v razvitih državah je to 15 odstotkov.
Obstaja ocena, da smo državljani z oskrbo lahko zadovoljni, čeprav se stvari tudi tu slabšajo. Zadovoljni smo lahko tudi pri obravnavah, ko gre za urgentna stanja in po tem, ko smo sprejeti v bolnišnice, kjer je oskrba dobra. Poslabšujejo pa se razmere za zaposlene v zdravstvenem sistemu. Velika večina zdravstvenih delavcev opravlja svoje delo dobro, požrtvovalno. Nedavno sprejeti Zakon o zdravstveni dejavnosti bo presojalo Ustavno sodišče RS, vladajoča stran ga je namreč sprejela po sistemu parlamentarnega glasovalnega stroja, brez dogovora z ostalimi. Zakon je med drugim v neskladju z ustavo, zakonom o delovnih razmerjih in zakonom o pacientovih pravicah.
Zaključek vsega skupaj je, da imamo v Sloveniji zdravstveni sistem, ki ni ne po meri bolnikov, ne po meri zdravstvenih delavcev. Za težko in odgovorno delo večina poklicev v zdravstvu ne prejema ustreznega plačila. Čakalne dobe so katastrofalno dolge, na ministrstvu pa pripravljajo zakonodajo, ki je celo škodljiva.
J. M.
