Na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki ji predseduje poslanec Jože Tanko, so v petek, 5. aprila, obravnavali problematiko izgubljenih oziroma ukradenih otrok. Na seji je bila predstavljan tudi pretresljiva pripoved mame, ki sumi, da so ji ukradli prezgodaj rojenega otroka.
Jože Tanko je ob tem povedal, da gre za težko temo, o kateri pa je treba nujno govoriti – o kraji novorojenčkov v Jugoslaviji. “Gre za trgovino z novorojenčki, gre za kriminal, gre za grozen poseg v družine in družinsko življenje,” je dodal predsednik komisije.
Svojo življenjsko zgodbo je predstavila Zdenka Pukmaister, mati izginulega otroka, ki je bila med pripovedovanjem pogosto na robu solz ali pa čez.
Gospa Zdenka Pukmaister je povedala:
“Hvala, ker ste me povabili. Tukaj sem v svojem imenu, v imenu svoje družine in v imenu vseh staršev, ki nas ni malo, ki sumimo, da so nam otroke ukradli. Da bi se to rešilo hitreje in učinkovitejše, vam bom povedala svojo življenjsko zgodbo, svojo zgodbo, ki je identična zgodbam vseh ostalih mamic, identična. Leta 1985 sem rodila sina. Vzeli so mi ga takoj po porodu in so ga dali v inkubator. To je, lahko razumemo, seveda, ker je bil prezgodnji porod. Do otroka me niso spustili, ker so rekli, da ga lahko okužim. Ko sem vseeno vztrajala, sem dobila injekcijo, po kateri sem spala, ko sem še vztrajala, sem dobila ponovno lekcijo, po kateri sem spala in tako dalje in tako dalje. Ko sem se ponoči hotela pretihotapiti do svojega otroka, sta me zgrabili dve sestri, me odvlekli v sobo in sem ponovno spala. Drugi dan, ko sem zahtevala, da pridem do otroka, me je sestra peljala k zdravniku, ki mi je mrtvo hladno povedal, da je otrok umrl. Želela sem videti svojega mrtvega otroka, tudi to mi niso dovolili. Ko se mi je zmešalo, čisto po domače, so mi rekli, da je otrok že na poti na pokopališče. Na katero pokopališče? Kdo ga bo pokopal? Dobila sem odgovor, da je v trebuhu enega mrtvega odraslega človeka in s tem so me odpravili iz bolnišnice. Ne bom razlagala, kaj smo starši dajali skozi vsa ta leta, koliko bolezni je nastalo zaradi tega, koliko čustvenih travm je nastalo zaradi tega, to vam ne bom razlagala, ker me najbrž ne bi razumeli. Poskušajte pa razumeti, kaj ste, saj ste namreč najbrž vsi tukaj starši. Poskušajte pospešiti, da bo država naredila nekaj, da se bo to pospešilo in da bo, da bomo prišli sodu do dna. Starši ne pričakujemo pomilovanja, pričakujemo resnico. Če so otroci naši, živi, bi radi vedeli, kako živijo. Če so pa mrtvi, bi pa radi vedeli, kje so pokopani.
Pred dvema letoma sem zasledila objavo v nemškem časopisu enega gospoda, ki je objavil v nemškem časopisu, da je Jugoslavija prodajala otroke.
Takoj sem kontaktirala tega gospoda in takoj se mi je porodil sum na vsa dogajanja v času poroda in po porodu. Takoj. Seveda si vse matere nekako vedno mislimo, da otrok je živ, potem si že dopoveduješ, da si zmešan, ker so ti rekli, da je umrl. Ampak, ko je ta gospod dal objavo, smo začeli iskati; gospod nam je tudi razložil, kaj se je zgodilo njemu. Sama z ženo nista mogla imeti otrok in ker je imel v Srbiji, mislim da prijatelja zdravnika, mu je ta zdravnik ponudil rešitev in je rekel, pridi v Srbijo. In je prišel. Je rekel, ja, čigavi otroci pa so to? Pa je rekel, to so otroci mladih mamic, ki ne smejo svojih otrok pri nas domov, ker so študentke in tako naprej, ampak zahtevajo denar. Torej so posvojiteljem že kasneje rekli, da smo se mi odrekli svojim otrokom in da smo otroke prodali. Nam je pa bilo povedano, da so otroci umrli. Ta gospod je šel v Srbijo. Najprej mu je bilo čudno, ker je moral obleči zdravniško haljo, še bolj čudno pa mu je bilo to, da v sobi niso bile samo mlade mamice, temveč tudi zrele ženske. In zdravnik mu je rekel: “Položi roko na posteljo mamice, ki je najbolj podobna tvoji ženi!” Gospod se ni odločil za nakup, ker je vedel, da tu nekaj ni v redu. Tudi ne obsojamo posvojiteljev, saj jim najbrž ni bila prikazana prava slika, želimo priti le resnici do dna. Nikoli ne bom pozabila sestre, ki me je odvlekla v sobo in me je vprašala: Ali si poročena? Sem rekla: “Ne.”, ker še nisem bila. Je rekla: “No, vidiš, mlada si še, lahko še boš imela otroke. Imam čudovito hči, imam čudovitega vnuka, imam čudovito družino, imam pa tudi mogoče sina, mogoče še več vnukov, ki bi ga rada vsaj enkrat v življenju objela.
In vem, da v življenju ni dobro ničesar pričakovati, ampak vseeno pričakujem od moje domovine, od moje države, ne samo jaz, vsi naši starši, da nam boste ob tem pomagali in stali ob strani in da nas ne boste ob tem zapustili, ker dokazov, ki smo jih do zdaj našli, je veliko, da otroci niso umrli in sami iščemo, sami se financiramo. Ne pričakujemo miloščine, od nikogar, pričakujemo pa sodelovanje. Mame, očetje, vseeno kaj ste po nazivu, predvidevam, da ste starši, čuvajte vaše otroke, ampak zamislite se vsaj za sekundo v našo situacijo in prosim ukrenite kaj.”
Celoten magnetogram seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti je dostopen na povezavi: dz-rs.si
A. L.
