Po spletu kroži zapis, povzet iz pripovedovanja prostovoljke, ki je spremljala otroke na letovanju. Oddaja je bila na Valu 202, ki ta povzetek tudi zavzeto širi po družbenih omrežjih.
V zapisu je navedeno: “Letos prvič opažam, da otroci ob prihodu v očeh nimajo upanja. In zelo so lačni, prenajedajo se s kruhom in v torbe spravljajo namaze za svojo družino.”
Odzivi gredo večinoma v smer, da so na nacionalnem radiu na plano spet potegnili “lačne otroke”, kar se zgodi vsakič, ko vlado vodi kdo drug in ne njihovi izbranci.
Mi pa smo izbrskali zapis nedavno upokojene učiteljice, ki je zapisala:
“Jaz verjamem temu dekletu, da je ona tako občutila. Tudi vem, da je marsikateri otrok tudi v tem izobilju hrane lačen. Tudi jaz sem se dolgo spraševala o tem.
Ker sem pa 40 let delila malice, bila neštetokrat spremljevalka učencev pri kosilu, bila na letovanjih, v šolah v naravi in tako videla otroke različnih družin, torej revnih, manj revnih, bogatih, zelo bogatih in še kaj vmes, lahko povem tudi svoje mnenje.
Največkrat so lačni otroci iz zelo premožnih družin, ker so na obroke prijavljeni v vrtcu ali šoli, doma se ne kuha.
Taki tudi niso navajeni jesti jedi “na žlico”, ker jih ne poznajo.
Vsi tudi vemo, da s(m)o otroci zbirčni. Zelo malo otrok je, ki jedo vse. Nekaj jih je in to ne glede na status družine. Bila sem večkrat priča, ko je otrok vzel od celega menija le kruh in vodo. Ker zanj kosilo ni dobro. Trudili smo se na sto in en način, da bi otroci vsaj nekaj pojedli. Nagrade, pohvale in še kaj, a kaj ko se pa starši pritožijo, če otroku nekaj vsiljuješ, česar ne mara. Mnogi so nosili malice in kosila od doma. In to so bila zelo “zdrava” kosila. Sendvič z belo žemljo in poli salamo, kruh namazan z eurokremom pa sladka pijača …Dan na dan.
Zdaj pa razložim le še videnja dekleta na letovanju. Že nekaj let opažamo, da so mnogi otroci vsega naveličani, da se ne znajo sami zaigrati, da povsod potrebujejo animacijo in motivacijo. Vsako leto sem bila vesela, ko sem v razredu opazila nekaj otrok, ki so znali biti navdušeni, so imeli pričakovanja in so znali iz koščka papirja pričarati nekaj za igro. Vse sem naredila, da so vsaj malo “okužili” še druge in da smo jim skupaj dali “upanje”.
Otroci so videti brez upanja, ker želijo akcijo in “klovna” iz vsake odrasle osebe, ki jih vsakih pet minut pritegne z novo neumnostjo.
Kruh si bašejo v žepe zato, ker jim prav nobeno kosilo ni dobro. Sem marsikdaj jedla z njimi, kosila so bila dobra, a kaj ko ni bila pica, hamburger ali pomfri, po možnosti pa samo sladoled. In veliko sladke pijače. Ker tega na jedilnikih več ni, si otroci nabašejo kruh v žepe ali za majico. Nekaj pač morajo jesti. Pa še to je odvisno kakšne barve kruh je v posodi.
Namazov ne vzamejo zato, da bi jih nesli lačnim staršem ali bratom in sestram, ampak kar tako, da bi iz letovanja pač nekaj prinesli. Po vseh izkušnjah pa jih jedo ponoči. Še posebno če so to sladki namazi. Namazov z zelišči gotovo ne vzamejo.
Tudi to vemo, kdaj se v medijih pojavijo “lačni otroci”.
Otroški dodatki in še drugi ter subvencionarana prehrana so v Sloveniji zelo dobro urejeni. Otroški dodatki so priliv tudi med počitnicami.
Največkrat videno pa, da ravno otroci s subvencijo za prehrano, ne pridejo niti na kosilo, kljub temu da v takem primeru, če ni odjave, morajo kosilo plačati starši.”
(Osebni podatki učiteljice so znani uredništvu.)
C. R.
