“Z blagoslovom ognja in hvalnico velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Gospoda, začenjamo velikonočno praznovanje. Za človeka se je odprla nova razsežnost. Velika noč je dan luči in novega stvarjenja. »Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli« (Rim 6,8).
V to resničnost smo povabljeni ob branju posebej izbranih odlomkov Božje besede, ki ponazarjajo zgodovino odrešenja v njenih bistvenih korakih. Na začetku beremo poročilo o stvarjenju sveta in pri tem izstopata dve dejstvi. Najprej je stvarstvo predstavljeno kot celota, katere del je tudi pojav časa. Sedem dni je podoba celote, ki se razvija skozi čas. Stvarstvo je usmerjeno v odnos oz. občestvo med Bogom in stvarstvom. Svet in stvarstvo imata svoj začetek. Drugič: v poročilu o stvarjenju sveta slišimo izstopajoč stavek: »Bog je rekel: Bodi svetloba! (1 Mz 1,3). Opis stvarjenja se na simboličen način začne s stvarjenjem svetlobe.
Kaj je mišljeno s tem poročilom? Svetloba daje pogoje za življenje in rast. Omogoča srečanje, komunikacijo in spoznanje resnice. Posledično ustvarja svobodo in napredek. Zlo je skrito. Svetloba je izraz dobrega. Daje vidljivost in gotovost. Kadar je dan, se lahko gibljemo in delujemo. Dejstvo, da je Bog ustvaril svetlobo, pomeni, da je Bog ustvaril svet kot prostor znanja in resnice, prostor srečanja, dobrote in ljubezni. Teme se bojimo. Zlo izhaja iz zanikanja Božjega in pomanjkanja tega, kar je resnično (prim. nagovor Benedikta XVI. z dne 7. 4. 2012).
Vsaka velika noč je znanilka Božje in večne luči, ki je močnejša od teme. Tudi danes Gospod nam polaga na srce, naj sveti v nas Božja luč, ki preganja temo. Sprejmimo luč Kristusa! Začel se je resničen dan, ki ne zatone s temò, stvarstvo se začenja rojevati na novo. Jezus je vstal iz groba. Življenje je močnejše od smrti. Dobro je močnejše od zla. Ljubezen je močnejša od sovraštva. Resnica je močnejša od laži. Temà izgine v trenutku, ko Jezus vstane iz groba in sam postane Božja luč. Z Jezusovim vstajenjem je na novo ustvarjena in preustvarjena svetloba sama.
Izkušnja nas uči, da je kljub Božji luči v svetu še veliko temè. Vse bolj grozeče vojne, nasilje, nespoštovanje človekovega dostojanstva in temeljnih pravic. Širi se kultura smrti, kjer si nekateri želijo proti volji večine pod pretvezo sklicevanja na človekovo avtonomijo privzeti pravico odločanja o življenju in smrti drugih, naj si bo glede nerojenih otrok ali starejših in bolnih. Gre za epohalne spremembe pogleda na kulturo človeškega življenja, ki ga kristjani razumemo kot nedotakljiv Božji dar. Človekovo življenje skoraj neopazno postaja vse bolj ogroženo, ne samo na vojnih žariščih in drugod po svetu, temveč tudi pri nas. Nekdo me je pred kratkim prosil, rekoč: »Star sem in onemogel, pomagaj mi in me zaščiti, da me ne bodo evtanazirali.«
Tragika sodobnega sveta je v tem, da smo sposobni videti in raziskovati otipljive, materialne stvari, ne vidimo pa, kam gre svet in kje so njegovi temelji. Gre za temeljna vprašanja, kot so: kaj je življenje, kaj je dobro in kaj je zlo. Govorjenje o Bogu in téma o vrednotah sta postali za našo družbo nelagodni in sta kakor grožnja našemu bivanju. Sramujemo se že križa in molitve v javnosti. Bojimo se povedati, da se postimo; raje rečemo, da hujšamo. Sram nas je vero pokazati pred drugimi. Vse, kar nas spominja na Boga in krščanske vrednote, se izrinja iz javnosti. Če Bog in temeljne vrednote bivanja ostajajo v temì in zakrite, potem pridejo v ospredje njihovi nadomestki, kot so uživanje, potrošništvo, dobiček in izkoriščanje drugih. Vse to je samoprevara, ki ogroža nas in svet ter ustvarja pogoje za lakoto, vojno in vsakovrstno nasilje.
Velikonočno praznovanje je povabilo vsem nam, da utrdimo krščansko identiteto in ponos. Podelimo si izkušnjo vere. Povejmo si, kaj nam pomeni. Študentka mi je na predavanjih rekla: »Verna sem postala zaradi zgleda moje prijateljice. Vsi moji so neverni.« Na obisku župnije srečam mlade, ki se pripravljajo na zakramente. Gimnazijka želi sprejeti katoliško vero, ker je bila s prijatelji na izletu v Rimu. Vse, kar je tam doživela, jo žene po nadaljnjem spoznavanju Kristusa in evangelija.
Ob pogovorih z ljudmi večkrat zaznam, da jih je strah. Velikonočno praznovanje nam bo pomagalo, tako, kakor je učencem, premagati globoke strahove in okrepiti pogum za življenje in za oznanjevanje evangelija drugim. Na dan vstajenja so bili učenci zaradi strahu pred Judi zaprti na svojih domovih (prim. Jn 20,19). Strah jim je preprečeval, da bi šli naproti življenju. Spomin na Gospodovo smrt vzbuja negotovost, vendar Jezus spremlja svoje in jim bo izpolnil obljubo, dano pri zadnji večerji, da jih ne bo zapustil (Jn 14,18).
Ta obljuba velja tudi nam v negotovih časih. Kakor k učencem vstopa tudi k nam pri zaprtih vratih in nam podarja besede, ki pomirjajo: »Mir z vami« (Jn 20,19b). Običajen pozdrav dobi nov pomen in povzroči notranjo, globinsko spremembo. Učencem in nam lahko pomaga, da premagamo strah. Mir, ki ga prinaša Jezus, je dar odrešenja in polnost življenja, ki ga je obljubil učencem in ga obljublja tudi nam. »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27).
Bratje in sestre, naj nas velikonočno praznovanje okrepi v veri in v upanju na večno življenje ter naredi za nosilce Božje luči in gradnike miru v svetu. Veselo veliko noč vsem!”
Vir: katoliska-cerkev.si
