Kaj se dogaja v Iskri, poleg tega, da osvežujejo fasado na stavbi režijskih služb?
Zaposlenim v semiški Iskri je v začetku januarja spet zakuhalo. Čeprav jih je bilo včasih preko 1.800 in se je nato njihovo število zmanjševalo skladno z vsakokratnim lastnikom ter njegovimi interesi, jih je danes zgolj še okoli 450. Kar 70 odstotkov vseh pa prejema minimalno plačo ali tik nad njo. To pomeni, da mesečno v povprečju prejmejo okrog 800 evrov bruto oziroma 567 evrov neto plače. Lani je bil ta znesek še nižji in prav Šešok je bil tisti, ki se je nedolgo nazaj zavzemal, da bi v Sloveniji ukinili minimalno plačo in naj bi zaposlene vsak plačeval kakor bi želel. Kakšne bi bile šele potem mezde v “njegovi” Iskri, pa je najbrž jasno.
Plače realno nižje za 30 odstotkov
Matija Skala, predsednik sindikata SKEI v podjetju, ki je zdaj pravzaprav samo še podružnica “velike” Iskre v lasti družine Šešok, pa je nedavno opozoril, ne samo, da so plače mizerne, zaposleni ne dobivajo niti dodatkov, ki jim pripadajo po zakonu ali kolektivni pogodbi. V zadnjem desetletju pa so se plače realno znižale celo za 30 odstotkov. Hkrati se povečuje tudi število nadur, ki jih morajo opravljati zaposleni, plačane pa so kakor kdaj.
Nazadnje so stavkali januarja 2013
Zaposleni so nazadnje stavkali konec januarja 2013, ko so si izborili nekaj deset evrov dodatka, ki pa so jim ga julija lani spet odvzeli. Šešokovi se za tegobe zaposlenih ne zmenijo, navkljub povečanim naročilom in s tem povezanimi nadurami trdijo, da “njihova” poslovna enota v Semiču posluje z izgubo.
Skala je že tudi povedal, da “se ljudje bojijo, ker v Beli krajini ni služb”, vseeno pa se boji spontane vstaje. Kako posluje semiška enota v resnici, pa ni mogoče preveriti, saj se vse izgubi v skupnem Iskrinem žaklju, iz katerega je treba odplačevati še posojila in obresti za (Šeškov) prevzem podjetja.
Jerkičeva in Velše zaenkrat (še) molčita
Semiška dejavnost je v domeni Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, ki ga vodi Lidija Jerkič. Regijski odbor Dolenjske in Bele krajine pa vodi Dušan Velše, ki je bil pred tem dolga leta zaposlen prav v Iskri in stvari zelo dobro pozna. Tako Jerkičevi kot Velšetu smo poslali več vprašanj o stanju v semiški Iskri. Odgovore pričakujemo v naslednjih dneh. Verjamemo, da jim ni mar za Iskraše.
Dinastija Šešok
Ko pogledamo Iskrino spletno stran pa ugotovimo, da je Dušan Šešok predsednik uprave, oba sinova, Klemen in Matija, pa sta direktorja operacij. Hierarhično je na vrhu oče, takoj za njim pa sinova. Hčerka in sestra Zala pa je vodja pravne službe. Direktor semiške poslovne enote Kondenzatorji je Rok Kokalj. (Enako ime in priimek najdemo tudi med mladimi odvetniki, zaposlenimi v eni od ljubljanskih odvetniških družb.)
Ampak, fasada bo!
Ko se peljemo mimo Iskre, hitro ugotovimo, da je tam še vse po starem. Šešoki, kot lastniki, tovarne ne obnavljajo kaj prida, parkirišča so še vedno makadamska, delno tudi provizorična, avtomobili “visijo” povsod. Še celo zeleni šotor na sredini je še vedno isti kot npr. pred 30 leti. No, nekaj pa je le novega. Stavbo, v kateri imajo svoj sedež t. i. režijske službe, osvežujejo. Dobili bodo novo fasado.
T. H.
