“Po nekaj dneh, ko je pritisk nekoliko popustil in v izogib napačnim interpretacijam, predstavljam dejstva iz ozadja ob sprejetju Resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.
Postopek od priprave peticije do sprejetja resolucije je trajal več kot dve leti. V uspešno izpeljavo je bilo vloženo veliko dela in vztrajnosti moje ekipe, potrebne so bile izkušnje, znanje, energija, politična moč, srčnost in pogum.
Prepričljiv rezultat glasovanja na plenarnem zasedanju daje občutek, da je bila pot do potrditve enostavna. Toda ta občutek vara. Bilo je zelo težko in do konca negotovo. Veliko je bilo laži in podtikanj, večina njih je seveda prihajala iz Slovenije. Očitno je, da je bilo za ponosne naslednike komunizma uničenje resolucije res pomembno, saj razgalja vse njihove laži in pokvarjenost.
Vsi slovenski evropski poslanci z levega pola so se aktivno vključili v obrambo komunističnih zločinov. Levica je poskusila tudi z lažmi razdeliti enotnost desnice v Evropskem parlamentu. Na njihove akcije je bilo treba paziti in se odzivati. Ni jim uspelo. Tudi dr. Robertu Golobu, ki naj bi po mojih informacijah poskušal vplivati na postopek, je spodletelo. Celotno predsedstvo EPP me je ves čas podpiralo.
Odločitev za peticijo je nastala na podlagi mojega dogovora s kolegico Dolors Monserrat, ki je takrat vodila odbor za peticije. Na moj klic se je odzval dr. Mitja Ferenc, ki je prevzel vlogo prvo podpisanega in kasneje tudi dvakrat nastopil na odboru za peticije. V tem času sem v Evropskem parlamentu organizirala tudi razstavo o jami pod Macesnovo gorico, avtorja dr. Jožeta Dežmana, na katero sta prišla tako predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola kot predsednik EPP Manfred Weber.
Vlada se na poziv odbora, naj pojasni, zakaj je ukinila dan spomina, ni odzvala skoraj eno leto, zato sem dosegla ponovno obravnavo. Na zasedanju sem predlagala sklep, da odbor pripravi resolucijo. Čeprav nisem članica odbora za peticije, sem kot edina slovenska poslanka vedno aktivno sodelovala na sejah.
Pripravo resolucije je v skladu s pravili prevzel predsednik odbora, poljski poslanec Bogdan Rzońca, s katerim sva dobro sodelovala. Prvi osnutek je bil izjemno kratek in splošen. V moji pisarni smo se odzvali s tremi stranmi predlogov dopolnitev. Tako je nastalo popolnoma drugačno in vsebinsko močno besedilo. V pogajanjih, ki sem jih ves čas pozorno spremljala, so leve stranke, socialisti, zeleni in liberalci, skušali s svojimi predlogi besedilo povsem uničiti. Ker jim to ni uspelo, so poskusili resolucijo uničiti postopkovno. Velik poraz zanje je bilo glasovanje na odboru, ki so ga gladko izgubili. Zdelo se je, da je bitka dobljena, vendar zapletov še ni bilo konec.
Do zadnje minute je potekal zakulisni boj ali bo resolucija uvrščena na dnevi red plenarnega zasedanja ali ne. Prihajali so različni pritiski in dezinformacije, s katerimi so mi dopovedovali, da mi ne bo uspelo in da je bolje, da se umaknem. V minuti, ki mi je bila pred odločitvijo o dnevnem redu dana na voljo za razmislek, sem se odločila, da vztrajam in tvegam. Verjela sem, da se bo izšlo. In kako prav sem imela!
Odzivi po sprejetju resolucije so bili različni. Lahko bi rekla, pričakovani. Od številnih pisem podpore in klicev polnih hvaležnosti, do blatenja, groženj in zanikanja. Veliko ljudi je ob tem razkrilo svoj pravi obraz. Med drugim tudi predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, ki se je odzvala z vsebinsko zgrešenim, še huje, popolnoma brezčutnim in nekorektnim zapisom. Razne “Spomenke” in podobni apologeti levice pa tako ali tako nikoli ne razočarajo. Njihov buren odziv in skromno poročanje slovenskih medijev me utrjuje v prepričanju, da je resolucija zadela bistvo.
Zgodovinski pomen resolucije bo prepoznan šele čez čas. Takojšnjih učinkov od te vladajoče garniture ne pričakujem. Ni pa mogoče spremeniti dejstva, da bo resolucija za vedno zapisana v zgodovino Evropske unije. Na to sem ponosna.”
Tako je na omrežju X zapisala evropska poslanka Romana Tomc.
Vsebina resolucije je dostopna na povezavi: Resnica je zmagala
M. D.
