V tem tednu smo bili ponovno priča obširnemu poročanju o Aleksandri Pivec, ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednici stranke DeSUS, pridružili so se še napadi na Policijo in notranjega ministra Aleša Hojsa. Očitki Pivčevi o 400 evrih (plačila za prenočitev) in pogostitvi na enem od dogodkov krašk podjetja Vina Kras ne pojenjajo, ministrico in predsednico DeSUS-a zaradi tega še nadalje pribijajo na križ.
Napadi na Hojsa pa gredo v smer, da je odredil nadzor nad nekaterimi postopki kriminalistov, ki delujejo pod okriljem Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU).
Pri tem je znano, da je minister odredil nadzor nad odmevnejšimi domnevno preiskanimi kriminalističnimi zadevami s sumom večjega kriminala, pri tem omenimo pranje iranskega denarja sumljivega terorističnega izvora prek Nove Ljubljanske banke (NLB). V tej banki je bilo od konca leta 2008 do konca leta 2010 opranih 1000 milijonov evrov, s provizijami od 30 do 40 odstotkov (300 do 400 milijonov evrov), ki so se stekle na račune posameznikov. NPU, ki je bil ustanovljen v času Katarine Kresal (LDS), pa pri tem ni ugotovil nobenih nepravilnosti, čeprav je imel na mizi izredno obsežno poročilo parlamentarne preiskovalne komisije z vsemi dokazili.
Nadalje imajo v svojih predalih tudi obsežno dokazno gradivo o korupciji v zdravstvu na področju nabav žilnih opornic, ki so bile večkratno preplačane in obstajajo veliki sumi o oškodovanju slovenskega zdravstva s strani zdravniško-dobaviteljske mafije.
Podobno se ni zgodilo nič niti pri preiskavi navrtane bančne luknje v vrednosti več tisoč milijonov evrov oziroma preko 5 milijard evrov, kar smo in še vedno plačujemo vsi davkoplačevalci, saj je vlada pod vodstvom Alenke Bratušek konec leta 2013 slovenske državne banke sanirala tako, da je najela posojila, ki jih davkoplačevalci z obrestmi še vedno odplačujemo.
To so le tri najodmevnejši primeri, ki bi jih v vsaki normalni državi kriminalisti s pomočjo tožilstva raziskovali in preiskali, v Sloveniji pa se doslej na tem področju ni zgodilo nič.
Že nekaj časa pa se odpirajo tudi večja oškodovanja na področju gospodarjenja z bogastvom slovenskih državnih gozdov. Vendar pa tega v delu politike, ki je močno vpeta v ta dejanja, ne odpirajo, posledično o tem molčijo tudi v tranzicijski levici naklonjenih medijih. Pri tem močno izstopa RTV Slovenija, ki na to temo doslej še ni pripravila nobene televizijske oddaje tipa Tarča, na primer.
Razkritja sicer odpirajo nekateri portali in manjši mediji, na nacionalni televiziji, ki jo prisilno plačujemo vsi imetniki električnih števcev ali lastniki tablic in ostalih naprav, pa se jim ne zdi vredno, da bi o tem seznanjali javnost. Navsezadnje poleg 12,75 evra uporabniki interneta mesečno še dodatne 4 evre plačujemo t. i. kabelskim operaterjem, ta denar pa gre na račun največje komercialne hiše POP TV (za programa 24ur.com in Kanal A) oziroma na račun njihovih lastnikov s sedežem v davčni oazi.
Za prisilnih 16,75 evra mesečno pa se nobenemu od njih ne zdi pomembno, da bi javnost (in plačnike njihovih programov) objektivno seznanjali s primeri koruptivnih praks, ki se dogajajo v državi in vplivajo na blagostanje vseh državljanov. Zaradi takšnih nepravilnosti je namreč državni proračun izredno oškodovan, gre za desetine milijonov evrov letno, ki jih nato prek davkov plačujemo vsi državljani.
O tem, da so slovenski gozdovi bančni avtomat ene ali dveh političnih strank tako v navedenih medijih ne izvemo ničesar.
Razkritje množične nezakonite sečnje slovenskih državnih gozdov in prodaje lesa Avstrijcem na črno pa ima po navedbah poznavalcev vse nastavke za eno največjih politično-kriminalnih afer v Sloveniji.
Tatvine potekajo že vrsto let (desetletij), sprege pa segajo globoko v vodilne levičarske stranke. Na to so maja letos v sodelovanju s poznavalci in žvižgači začeli prvi opozarjati na spletnem portalu Portal Plus, kjer so pripravili več prispevkov in razkrili številne povezave.
Razkrili so, da gre za izjemno sofisticirano naštudirani sistem kraje lesa, ki na letni ravni po najbolj optimistični različici državni proračun odškoduje za najmanj 15 milijonov evrov, številke pa gredo lahko tudi v večkratnike tega zneska.
V primeru slovenskih gozdov gredo povezave neposredno najmanj v stranko SD.
Ob tem spomnimo, da je nekdanji minister za kmetijstvo in nato odstopljeni predsednik SD Dejan Židan leta 2016 poskrbel za ustanovitev državnega podjetja Slovenski državni gozdovi s sedežem v Kočevju. Takratna (Cerarjeva) vlada je nato podjetju namenila preko 20 milijonov evrov ustanovitvenega kapitala, pri ustanovitvi so navajali dobesedno plemenite namene tako z vidika upravljanja s slovenskimi državnimi gozdovi (teh je petina vseh) kot podporo slovenski lesni industriji. Šlo je le za prazne besede, Židan oziroma SD je nato poskrbela še za primerne kadrovske nastavitve po svoji meri.
Ko je Židanova naslednica na ministrskem mestu, Aleksandra Pivec, nameravala že leta 2018, v času vlade Marjana Šarca, nekatere stvari preseči, jo je Židan po navedbah Portal Plusa grobo prekinil in do tega ni prišlo.
Pivčeva pa ni odnehala, v četrtek se je Janševa vlada na seji namreč seznanila z razlogi za predčasno razrešitev Židanovega izbranca Damjana Oražma z mesta direktorja Zavoda za gozdove Slovenije. Gre za to, da sta se dejavnosti državnega podjetja in tega zavoda, pa tudi kadrovanje, doslej neverjetno prepletali.
Zgodba je dolga, o Oražmovi odstavitvi in razlogih za to v javnosti v teh dneh nismo slišali domala ničesar.
Je pa v sinočnjem pogovoru v pogovorni oddaji pri Igorju Pirkoviču na tretjem programu TV Slovenija nepravilnostim v Slovenskih državnih gozdovih in posledično prodaji lesa, kjer se izgubljajo milijoni (dnevno domnevno okoli 40 tisoč evrov) nekaj besed namenila tudi Aleksandra Pivec. Razkrila je, da stvari preiskujejo ustrezni organi, očitno tudi policija, v podjetju Slovenski državni gozdovi s sedežem v Kočevju pa pregled opravljajo tudi revizorji Računskega sodišča RS.
Vse to delu slovenske politike očitno ne ustreza, zato tudi tolikšen žolč tako na Pivčevo kot zdajšnjo vlado. Politični boji so sicer legitimni, niso pa legitimna in do javnosti poštena dejanja največjih slovenskih medijev – posebno nacionalne RTV Slovenija, ki takšna početja odkrito podpirajo.
J. M.
