Primer Martina Uhernika, ki je bil po krivem obsojen in zaprt kar osem let, je odmeval leta 1974 in po tem letu. Martin je pravico in oprostilno sodbo dočakal leta 2006, po 32 letih, žena Ana pa je bolna in zlomljena umrla oktobra 1991. Pravega morilca Jakoba Luzarja pravosodni organi nikoli niso niti iskali.
Film o Uhernikovih iz Gabrja pri Novem mestu je bil v novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdina premierno predvajan konec oktobra lani. Nato so ga predvajali še v Dolenjskih Toplicah, Semiču, Šentjerneju, Mokronogu, Šmarjeti in v Straži. Prave odmeve pa je doživel zdaj šele po predvajanju na nacionalni televiziji.
Sodnik, ki je prvi zaznal, da gre za konstrukt in je Martinu Uherniku nato tudi pomagal pri iskanju resnice, je bil mag. Janez Kramarič iz Črnomlja.
Grozljiv sodni konstrukt
Film Sramota osvetljuje zgodbo takrat 37-letnega Martina Uhernika od usodnega avgustovskega popoldneva leta 1974 dalje, ko je skupaj z leto dni starejšo ženo Ano segel sosedu Jakobu Luzarju v roke in si z njim celo obljubil sosedsko pomoč. Naslednji dan so potrkali policisti in odpeljali oba z ženo. Kriva naj bi bila za umor soseda. Njuno sicer mirno življenje na dolenjskem podeželju pod Gorjanci nikoli več ni bilo isto. Sojenje na novomeškem sodišču se je začelo pol leta pozneje. Zaradi pomanjkanja dokazov so zakonca na sodišču oprostili, a tožilstvo je doseglo vnovično sojenje. Leta 1977 so Martina Uhernika obsodili na osem let zapora, ženo Ano pa na dve leti. Otroka sta tako ostala brez staršev. Preiskava in sojenje sta vsebovala številne napake, Uhernikova pa sta vendarle morala v zapor. Mati Ana je po odsluženi kazni kmalu umrla (oktobra 1991), Martin je pravico in oprostilno sodbo dočakal šele čez 32 let. Na sodišču je dokazal, da ni morilec. Sodišče mu je nato leta 2007 prisodilo okrog 160 tisoč evrov odškodnine. Odškodnino za otroka in za izgubo dohodka, ker je leta preživel v zaporu, pa so zavrnili.
Kako so ju lomili
V filmu, ki je odsev dejanskih dogodkov, so prikazane metode, ki so jih uporabili zoper Uhernikove. Prikazano je, kako so pazniki Martinu, ki je nenehno zatrjeval, da Luzarja ni ubil, govorili, da je žena vse povedala. Ta je bila v zaporu ločeno od moža. K Ani so za krajši čas namestili celo lažno zapornico, z namenom, da bi vplivala na njo. Ženska paznica pa je Ani tudi govorila, da je mož vse povedal, “da bi ju rešil”. Strašila jo je in izsiljevala z otrokoma, da bosta ostala brez staršev, ter ji govorila, da ji lahko pomaga. Ana Uhernik se je nato zlomila. Podpisala je “priznanje” in paznica je bila zadovoljna. Ana je podpisala, kako sta z Martinom pomagala prenesti truplo umorjenega soseda k vodi. Podobno izjavo so v zaporu v podpis ponujali tudi Martinu, ki pa se ni zlomil in ni nič podpisal.
Sodnik Kramarič ju je oprostil
V kazenski zadevi je sodil mag. Janez Kramarič z Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki je za Martina in Ano Uhernik izdal oprostilno sodbo. Šefi s tem niso bili zadovoljni, govorili so, da ga bodo zamenjali, in res so ga. Posledično so ga kazensko premestili oz. degradirali v sodnika za prekrške v Črnomlju.
Kriminalisti pa so se morali primera Uhernik spet lotiti. Dobili so nalogo, da morajo pripraviti bolj trdne dokaze. Uhernikovim so celo nastavili prisluškovalne naprave. Izvajali so celo rekonstrukcijo umora, ki je potekala v nemogočih razmerah, saj je ves dan neprenehoma deževalo. Na rekonstrukciji je bila samo Ana, Martina ni bilo. Bila je zlomljena in ni je bilo težko voditi, da je priznala vse, kar so ji podtaknili. Mediji pa so to pridno beležili in delali medijski pogrom nad Uhernikovimi.
Kakšen interes so imele tedanje oblasti, iz filma ne izvemo. Eno je dejstvo, da so tako prikrili pravega morilca, ki se še danes sprehaja pod gorjanskimi griči in je “bil njihov”, kot pravijo. Ker je od umora preteklo že več kot 40 let, v času oprostilne sodbe več kot 30, je primer zastaral in o imenu skoraj gotovega morilca ni dovoljeno več govoriti. Po drugi strani pa se je takrat tudi govorilo, da so se nekateri želeli polastiti Uhernikovih zemljišč, lahko pa, da je bila zemlja primerna za zvezo s Trdinovim vrhom. Motiva za ta grozovit sodni konstrukt tako ne bomo nikoli izvedeli.
Sojenje ponovili pred drugim sodnikom
A vrnimo se k sojenju. Sodnika Kramariča so degradirali in sojenje ponovili pred drugim sodnikom. Martina so obsodili in ga spravili v zapor na Dobu. Ni se zlomil, delal je na tamkajšnjem polodprtem oddelku, ženo, ki je bila takrat že na prostosti, pa je v času obiskov tolažil, naj ne joka, saj to ni dobro za njeno srce in da bo resnica prišla na dan. Za Ano je bilo prepozno. Leta 1991 je od vsega hudega umrla.
Kaj so povedali?
V filmu so dokumentirali tudi pričevanja nekaterih, ki so spremljali Uhernikov primer od blizu. Odvetnik Jože Hribernik iz Ljubljane, ki je kasneje vodil primer za Uhernikovo oprostitev, je povedal, da je bil cilj sodišča in tožilstva “dobiti storilca, pa naj stane, kolikor hoče”. Novinar Slovenskih novic pa je povedal primer, kako je eden od novomeških odvetnikov (povedal je samo kratice K. Z.), zastopanje Uhernikov leta 1974 odklonil. Primera se je ustrašil, ker je vedel, za kaj gre. »Ne verjamem, da lahko danes sodiščem zaupamo kar tako,« je še danes prepričan neimenovani odvetnik.
Podpredsednik Vrhovnega sodišča RS in zdajšnji ustavni sodnik Marko Šorli pa je razkril, da takratni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani mag. Janez Kramarič ni bil vpet v sistem enotne oblasti. Za Kramariča je dejal, da je imel dovolj poguma, da Martina Uhernika zaradi pomanjkanja dokazov oprosti. »A ko se sodni mlin zažene, se ne ustavi,« v filmu še pravi Šorli.
Pravosodni minister dr. Lovro Šturm, ki se je Martinu Uherniku leta 2007 v imenu države tudi opravičil za vse povzročeno gorje, pa je v filmu dejal: »To je velikanska sramota za državo in pravosodje.«
Zaznamovana tudi otroka
Martin Uhernik je na sodišču sicer dosegel pravico in dokazal, da soseda Luzarja ni ubil. Danes živi mirno življenje v Gabrju pod Gorjanci. Ostal je brez žene, ne pa tudi brez podpore sina in hčerke. Kot majhna otroka, Martin je bil star 8 let in 2 meseca, sestra pa nekoliko starejša, sta sicer ostala sama doma, ko so leta 1974 odpeljali starša. Bila sta zaznamovana, okolica ju je izločala, ker sta bila “otroka morilcev”, tolkla sta revščino. Hčerka se je starejša, ko je končala osnovno šolo, morala zaposliti kot perica v novomeški splošni bolnišnici, da je lahko vzdrževala družino in bila potem v oporo tudi bolni materi. Tudi sinu ni bilo dano, da bi dokončal šolanje, kot si je želel. Martin, ki je nato z očetom tako dolgo vztrajal, da sta prišla do odvetnika Jožeta Hribernika, ki je bil pripravljen prevzeti primer in leta 2006 Uhernikove dokončno oprati krivde, pa je tudi po premieri filma povedal, da je bilo “vse narejeno naklepno. Stoodstono. Ker nekoga so morali obtožiti.” Povedal je še, da pravega morilca policisti in kriminalisti nikoli niso sploh iskali.
Tolkli so revščino, obnašanje socialne službe, celo štipendije ni bilo
In to še ni vse. Povedal je, da niso imeli denarja. Socialna delavka pa jim je rekla: »Smo klicali vašega predsednika krajevne skupnosti in je izjavil, da niste potrebni denarne pomoči, ker imate dovolj zemlje.«
Oba s sestro sta hodila v osnovno šolo. Sestra se je nato zaposlila, sam pa je šel v srednjo šolo. Štipendije ni dobil. Ta mu je bila odobrena šele po letih pošiljanja pritožb in ko se je v Gabrju zamenjal predsednik krajevne skupnosti. Glede sestre pa je oktobra lani dejal: “Ko je sestra odšla z mamo v tovarno obutve na razgovor glede službe, je bil tam kadrovik kriminalist Močnik. Ko so očeta drugič obsodili, so se namreč vsi razpršili, vsak je šel po svoje. In zdaj je kriminalist Močnik postal kadrovik v tovarni obutve. Ko sta z mamo prišli tja, je Močnik rekel sestri: »Ja, Marinka, kaj si že tako zrastla?« Samo obrnili sta se in odšli. Jasno, sestrini prošnji za delovno razmerje niso ugodili, pa čeprav je tovarna potrebovala delavce.”
Poiskali so Kramariča
Mama je potem umrla 28. oktobra 1991, ko je bil Martin star 25 let, bolna na srcu in živcih. Oče Martin pa je nato iskal možnosti, kako bi dokazal svojo nedolžnost. Pisal je pritožbe in prošnje na sodišče. Potem pa so poiskali sodnika Janeza Kramariča. Sin Martin je povedal: “Bil je zelo pripravljen, vesel, da smo ga spet obiskali. Oče pa je pisal in pisal na sodišče, a je bilo vse zavrnjeno. Sodnik Kramarič je potem rekel, da bomo naredili drugače.”
Začelo se je v letih 1994 in 1995 in se nato vleklo do leta 2006. Ampak pravica, oprostilna sodba, je prišla.
Kako je bilo tokrat z odvetniki?
In še poučna zgodba o odvetnikih. Uhernikovi so razkrili tudi to, kako so tega iskali. Ko je sodišče obnovi procesa le ugodilo, sta Martin in Marinka, brat in sestra, našla telefonsko številko odvetnika Petra Čeferina, ga poklicala in ju je sprejel. Naprej pa Martin, mlajši, pravi tako: “Rekel mi je, da zadevo pozna in da bo končana v mesecu dni, samo račun je treba poravnati. Rekel sem mu, da nimam toliko denarja, kot zahteva.” Po navedbah očeta Martina iz leta 2007 pa naj bi šlo kar za milijon tolarjev plačila za sprejem primera in nato še za visoke vsakokratne zneske. Uhernikovi tega denarja seveda niso imeli. V Novem mestu pa so jih odvetniki zavračali kot po tekočem traku. Nato jim je nekdo svetoval odvetnika Jožeta Hribernika iz Ljubljane, ki je stvari tudi speljal do oprostilne sodbe. Na novinarski konferenci po tem je sodeloval tudi mag. Janez Kramarič.
“Mogoče zdaj razumete, kaj sem dal skozi”
Martin Uhernik, ki je skoraj osem let po krivem obtožen preživel v zaporu, je po predstavitvi filma Sramota tudi sam govoril o neprimerljivi krivici, ki mu jo je prizadejal nekdanji sistem oziroma montirani proces zoper njega. Polna dvorana novomeškega kulturnega centra ga je pozdravila stoje z aplavzom. Skoraj 80-letni Uhernik je prišel sključen s palico v roki ter ob pomoči sina in hčerke. »Lepo se zahvaljujem vsem,« je skromno dejal in dodal: »Mogoče po ogledu tega filma tudi vi razumete, kakšno trpljenje sem dal skozi. Ne le jaz, celotna moja družina. Bil sem na Dobu. Skoraj osem let sem bil zaprt in marsikaj sem doživel. Vsa ta leta so me držali v zaporu. Srečno sem prišel domov, pozabil pa ne bom nikoli. Nikoli!«
“Kar smo doživljali, ni za privoščiti”
“Najbolj hudo je bilo, ko so − potem ko so nama odpeljali starše − želeli še naju s sestro ločiti. Vedno sva bila skupaj, bili smo povezani,” pa v filmu v solzah pripoveduje Uhernikov sin Martin. Hči Marinka pa je po premieri dejala, da je morala kot 15-letno dekle s trebuhom za kruhom. “Ni bilo niti za položnice. Morala sem prekiniti šolanje in se zaposliti v bolnišnici. V njihovi pralnici, da smo imeli vsaj za najnujnejše,” je dejala v solzah. “To, kar smo doživljali, ni za privoščiti. Ni ga, človeka, na tem svetu, ga ni.”
Film režiral Boris Jurjaševič, ki je za Uhernikovo zgodbo prvič slišal v enem od dosjejev nacionalne televizije. Scenarist filma je bil Zdenko Kodrič, ki je povedal, da je za zgodbo pregledal številne spise, zapise in pričevanja. Okrožno sodišče v Novem mestu pa mu je dalo na voljo vse gradivo.
Scenarist Jurjaševič: “V to nesrečno zgodbo je bilo vpletenih okrog 250 ljudi, naredil sem si seznam stotih, ki sem jih želel posneti za dokumentarni del filma. Okrog trideset jih je umrlo, 25 jih je privolilo v sodelovanje, drugi pa so molčali.”
Nastopajoči v dokumentarno-igranem filmu so ljubiteljski igralci iz Dolenjskih Toplic, Prečne in Otočca, od katerih glavni vlogi upodobita člana topliškega KUD Vesel teater Vanja Lukšič in Sandi Bradač.
Bomo dočakali tudi knjigo o tej veliki pravosodni sramoti na Dolenjskem?
Film si lahko ogledate tukaj.
T. H.
