Letos mineva 82 let od leta 1942, ki je bilo za Slovence, po mnogih dogodkih sodeč, eno najbolj tragičnih v času 2. svetovne vojne. Prišlo je do izselitve Kočevarjev, italijanska fašistična oblast je začela z represijami nad civilnim prebivalstvom, vrstile so se deportacije v taborišča, streljanja talcev in požigi vasi. Na območju, ki ga je zasedla nacistična Nemčija, so izvajali množične izgone v koncentracijska taborišča, kot so Auschwitz in Dachau.
Obenem je na območju Ljubljanske pokrajine revolucionarno oz. komunistično nasilje doseglo vrhunec, posledično pa so bile ustanovljene tudi prve Vaške straže.
Posledica revolucionarnega nasilja je bil tudi pogrom nad kanižarskimi Romi, takrat še imenovanimi Cigani.
V deževnem jutru 19. julija 1942 so v zgodnjih jutranjih urah partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje na robu Kanižarice. Z vpitjem in uperjenimi puškami so začeli na cesto izganjati može, ženske in otroke ter istočasno požigali njihove barake.
Močno zastraženo kolono Romov so gnali preko Dragovanje vasi, Griča, vse do Mavrlena, kjer so jih zaprli v eno od zapuščenih kočevarskih zidanic in jih pustili brez vode in hrane.
Blizu živeča soseda slišala vpitje in jokanje, zato je zaprtim skozi lino podala nekaj vode in še ne zrelega sadja. Njeno dejanje je zasačil stražar in zaprl še njo.
Čez dva dni, 21. julija, so žrtve odgnali preko Bistrice do partizanskega taborišča na Miklarjih, kjer so jih v bližnji kotanji pomorili na najbolj okruten način.
Po ohranjenih pričevanjih so morali otroci gledati, kako so z krampi in lopatami in drugim hladnim orožjem pobijali njihove starše, sorodnike in sosede.
Otroci so doživeli se hujši konec, saj naj bi jih prijeli za noge in z njimi do smrti udarjali oz. jih metali ob drevesa.
Enega od zajetih so prisilili, da je ves čas pokola igral na harmoniko, nakar so pokončali tudi njega. Tudi prej omenjena domačinka je svojo dobroto plačala z življenjem.
Pokol naj bi preživela samo visoko noseča Romka, ki se je je stražar usmilil, izpustil iz kolone in je še isti dan rodila, ter Rom, ki je hudo ranjen uspel zbežati iz obkoljenih barak. Po podatku, ki je naveden na spominski plošči na pokopališču v Črnomlju, naj bi bilo vseh žrtev 64, čeprav se po neuradnih podatkih in ugibanjih številka povzpne mnogo višje.
Po moriji so bile žrtve na hitro zagrebene, zato so dobršen del njihovih posmrtnih ostankov raznesle divje živali. Pobiti Romi še danes nimajo groba. Nimajo niti svojega spomenika. Z nekaj besedami so omenjeni le na spomeniku domobrancem in drugim zamolčanim žrtvam vojne 1941-1945 v župniji Črnomelj.
Ta je bil kmalu po postavitvi, v napetem ozračju 90. let in pričakovano za naše kraje, delno razbit in poškodovan.
Ob letošnji 80. obletnici pogroma (leta 2022 – op.) se na Rome ni spomnil nihče. Na njih se nista spomnili ne občina, ne organizacija, ki ponavadi pripravlja proslave in obeležja za žrtve revolucije. Tudi romska društva so pozabila obeležiti ta dogodek, ker njihov kolektivni spomin ne seže tako daleč. Na njih se tokrat ni spomnil nihče.
Ta objava je apolitična in se dotika nedolžnih žrtev 2. svetovne vojne iz vrst Romov, ki že stoletja živijo na naših tleh in so, čeprav tako različni in drugačni od večinskega prebivalstva, še vedno razpoznaven in živopisen delček belokranjskega kulturnega mozaika.
V njihov spomin in opomin!
*Na uvodni fotografiji so, kot piše na hrbtni strani, “Kanižarske Ciganke”. Fotografija datira v leta 1925-1930, ženske pa so oblečene v njihovo značilno nošo z velikimi rožastimi vzorci. Avtor ni znan, zagotovo pa gre za eno redkih ohranjenih predvojnih fotografij tukajšnjih Romov.
Viri za objavo:
- Črnomelj v dalnji in bližnji preteklosti (1999), Janez Kramarič
- oddaja Pričevalci https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174570440 in https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174572097
- fotografija iz zasebnega arhiva.
Delno posodobljeno po avtorju Jan Hudelja ((20+) Facebook)
