Voditelj mora biti vzor in vodnik ljudem, ki mu verjamejo. S svojim delom in obnašanjem mora dajati tudi moralno smer obnašanja.
Slovenci smo si do zdaj domišljali, da smo pridni, delovni, pošteni, resnicoljubni in moralni. Kriza, ki nas zadnje čase mori in tlači, pa je pokazala, da večina osebkov naše družbe le ni takšnih. Kakšni pa naj bi sicer bili pri voditeljih in vzornikih, ki smo jih imeli do zdaj?
Dobršnemu delu slovenskega občestva so bili, v polpreteklem obdobju, vzorniki komunistični voditelji. Vzor, ki so nam ga dajali ali, če hočete vsiljevali, je bil: umori nedolžnih (po mestih in vaseh), klanje po klavnicah (preko sedemdeset moških iz Rovt nad Logatcem so dobesedno klali v logaški klavnici in to leta 1945.) ali metanje v fojbe (v okolici Trsta – glej mesečnik »Mladika«, ki izhaja v Trstu) in rudniške jaške (Huda jama, kjer so žive zazidali, kot v Stari Grčiji Antigono, ki je branila poštenje in resnicoljubnost) drugače misleče, kraja, s trudom in muko prigarane hrane (obvezna oddaja po vojni), »demokratične volitve« po vojni, kjer so morali ljudje metati kroglice v skrinjice, da so špiclji potem ovadili tistega, ki je vrgel v napačno skrinjico, takšnega volivca pa je vzela noč. Pa špeganje in zapisovanje pred cerkvijo, kdo hodi k maši in kaj je duhovnik pridigal iz lece. Če bi imeli samo kanček zavesti za svetost življenja, kaj takega ne bi počeli.
Očitno pa so se naročniki vseh teh grozodejstev le zavedali, da delajo nekaj proti svetosti življenja, sicer ne bi morili, klali, jih metali v brezna in zazidavali soljudi, v strogi tajnosti.
Od takšnih vzornikov ni mogoče pričakovati pridnih, delovnih, poštenih, resnicoljubnih in moralnih ljudi, ampak le »ponosne naslednike zveze komunistov«, ki se klanjajo pred spomenikom najbolj odgovornega za izvršene povojne umore in poboje. V parlamentu pa ti isti »ponosni nasledniki komunistov« izkazujejo svoj ponos s svojim primitivizmom, ki je lasten samo njim. Obenem pa ta svoj primitivizem javno preslikavajo na drugače misleče, po pregovoru: »Vsak sodi drugega po sebi!«
Tudi mantra, da naj »Domobranci« najprej priznajo svoje zločine, potem se pa lahko pogovarjamo o spravi, je zločesta. V šoli smo se pri fiziki učili, da je reakcija odgovor na akcijo. Kdo pa je najprej začel z zločini nad nedolžnimi sonarodnjaki? Domobranci so branili svoja življenja in domove, kar že samo ime pove, komunistični izvrševalci zločinov, pa so pobijali in morili po naročilu partije, ki je bila od svojega nastanka organizirana kot »mafijska združba«. Sestavljena iz inteligentnih delomrznežev, v vrhu organizacije in lenih in topoumnih hlapcev in delavstva, kot izvajalcev, ki so jim rekli »operativci«.
Leta 1945. so operativci izvedli »popolno lustracijo«, pomorili so vso narodovo inteligenco in strokovnjake, ki so jim bili trn v »mafijsko revolucionarni peti«, razen redkih, ki jim je uspelo na takšen ali drugačen način pobegniti pred morijo ali celo iz brezen, iz katerih so po goli sreči preživeli uspeli pobegniti. Ko sem, po osamosvojitvi, vprašal svojega ujca, ki je bil visok partijski funkcionar od leta 1932. vprašal: »Čemu partija izvršil te poboje in umore?« Mi je odgovoril: »Mi smo bili prepričani, če bomo uničili opozicijo, bomo imeli mir pred njimi. Zdaj pa lezejo iz vseh lukenj.«
Opravičevanje medvojnih in povojnih umorov in pobojev z izgovorom, da je Cerkev v časih inkvizicije pobijala ljudi, je preplehak izgovor. Takrat so vsakogar najprej obsodili, šele nato je sledila kazen.
Ko pa pogledamo pri nas, vidimo anarhične težnje tistih, ki niso trenutno na oblasti, v stilu Staneta Dolanca: »Zdaj smo mi na oblasti, komunisti, če ne bi bili mi, bi bil nekdo drug, kar pa se ne bo nikoli zgodilo.«
Rimokatoliška cerkev je, kakršnakoli je že bila, vendarle skozi čas popustila, da se je zahodna družba kljub temu lahko razvila do stopnje, kakršno imamo danes. Seveda so bile vmes storjene napake in nepravilnosti, tudi zločini, gledano z današnjimi očmi, obenem pa je »deset božjih zapovedi«, če jih prilagodimo duhu današnjega časa, vseeno »svetovna ustava«. Če ne verjamete, si jih preberite še enkrat. Če bi se jih vsi držali, ne bi bilo ne vojn ne sovraštva.
Toliko za uvod.
Anarhisti pa zdaj kolesarijo po Ljubljani, Mariboru in še kje, taksisti pa štrajkajo. Bizarno pa je, da nek član svetovalne skupine proti covid 19, pri vladi Republike Slovenije, v kateri sodeluje pri vseh posvetovanjih in svetovanjih, kjer se dogovorijo za ukrepe, potem pa, ko stopi skozi vrata, pozabi na dogovor v svetovalni skupini in v samoupravni maniri razlaga po televiziji, da je njegovo »ločeno mnenje« drugačno, da ukrepi niso potrebni, da so pretirani in tako dalje. Ne zaveda se starega slovenskega pregovora: »Boljša je ena slaba komanda, kot deset dobrih.« Obnaša se kot otrok, ki ni uspel obdržati lopatke na peskovniku, še manj mu je pa jasno, da dr. pred njegovim imenom še ne pomeni, da je pameten ampak, da je le uspešno opravil zagovor svoje doktorske disertacije. S svojo pojavnostjo in obnašanjem pa dokazuje, da še ni odrasel.
Imamo tudi krasno »novinarsko elito«, ki sramoti našo Republiko Slovenijo po Evropi in celo v Združene države so uspeli izvoziti laži o postopanju naše vlade, v odnosu do novinarjev. Nazadnje so ti »elitni novinarji« podtaknili predsedniku vlade Janezu Janši, sestavo »non paper« listine in celo tako daleč jim je nesla laž, da naj bi, predsednik vlade Janez Janša, ta »non paper« predal v EU organe. Zanimivo je, da imajo zelo malo domišlije, saj so se te potegavščine spomnili šele, po obisku predsednika Republike Boruta Pahorja v Sarajevu. »Ponosni nasledniki zveze komunistov« pa so to potegavščino zagrabili kot pes za kost in jo zdaj ponavljajo kot avstralske papige.
Pred desetletji so v sosednji Italiji sprejeli strog zakon proti vsakomur, ki v tujini sramoti italijansko državo, državne institucije ali visoke predstavnike države.
Takšen zakon bi moral sprejeti tudi naš Državni zbor.
Poleg že tega omenjenega zakona pa ima Državni zbor še veliko dela s sprejemanjem pozitivne zakonodaje. Sprejeti mora nov zakon o Policiji, Tožilstvu, Sodstvu in Ustavnem sodišču. Zdajšnja zakonodaja s tega področja je, v glavnem, še iz Bavconovih časov in omogoča »globoki državi«, da izvršuje represijo selektivno, glede na strankarsko ali udbomafijsko pripadnost. Po sprejetju takšne zakonodaje, bodo morali uslužbenci represivnih organov (Policisti, Tožilci, Sodniki in ustavni Sodniki) spremeniti svoje delovanje in miselnost, iz udbomafijskega razmišljanja in delovanja oziroma sojenja, v demokratičen zakonit način, kjer bomo vsi državljani republike Slovenije pred Zakoni enaki. Dokler bo nekdo kljub spolnim izsiljevanjem in podkupljivosti ostajal nekaznovan samo zato, ker je proti Janši in stranki SDS, se ne bomo izvlekli iz nobene krize tudi, če se še tako prizadevamo.
Svoje miselne frustracije in obremenjenosti, oziroma politiko kulta osebne politike (Janša – Kučan) bodo morali preseči in se usmeriti v politiko primerjave programov političnih strank, za koristi državljanov in gospodarskih subjektov. Državnim uslužbencem pa bo treba pristriči peruti do te mere, da bodo zadovoljni z malo manjšimi plačami v državni upravi, v zameno za stalnost in rednost zaposlitve.
Verskim skupnostim, vsem, ne samo rimokatoliški, je treba z zakonom omogočiti pobiranje verskega davka od njihovih registriranih članov, v zameno pa bodo verniki dobili usluge njihovih duhovnikov in pa plačane, z zakonom določene, praznike, ki jih je izbrala njihova skupnost (ramadan, božič, …), enako velja za sindikate, ki bi morali svojim članom plačati prost praznični dan, ki jih je, z zakonom, določil sindikat, državne praznike pa naj plačuje država, ki jih je določila. Vse te praznike je država, po zdajšnji zakonodaji, obesila v plačilo delodajalcem.
Poleg tega je treba sprejeti dopolnila k Ustavi Republike Slovenije, o prepovedi strank s komunistično ideologijo in vse komunistične simbole.
P. S.
Stranka s komunistično ideologijo, vztrajno nasprotuje opremljanju slovenskih vojaških enot, celo referendum so predlagali. Vse naredijo, da vladi pomladne usmeritve ne bi uspelo nič, tudi mrtvi v korona krizi jim niso dovolj, da bi odnehali. V takšnih primerih se vedno vprašam: »Kaj bi ti mlečnozobi vozniki kapitalističnih avtomobilov, visokega cenovnega razreda, naredili, če bi bil njihov vzornik, še živ? Bi še vedno vozili enake avtomobile kot jih je imel njihov vzornik ali bi nekje na Jadranu ’tucali’ kamen?«
Rajko Modic
April 2021.
