V zadnjih dneh in tednih, predvsem po zadnjem majskem protestu v Črnomlju, smo poslušali, kako vladajoči skrbijo za varovanje državne južne meje. Med drugim so naročili tudi dodatne ograje, ki naj bi zadržale ilegalne migrante. Razpisi in dogodki, povezanimi s tem, pa kažejo, da se dobesedno norčujejo iz državljanov.
Ograjo, ko bo naročnik enkrat dokončno izbran, če sploh bo glede na vse zaplete, bodo postavljali najmanj 13 mesecev, vlada si je pridržala pravico, da od pogodbe lahko tudi odstopi.
Ministrstvo za javno upravo trenutno izvaja dve javni naročili za postavitev začasnih tehničnih ovir (ograj) na slovenski južni meji s Hrvaško. Poleg tega poteka tudi postopek za dokončanje montaže približno 4 kilometrov panelne ograje, kjer je že lani zmanjkalo tehničnih vijakov in stebrov za njeno montažo, panelna ograja pa je na zalogi. V tem delu gre očitno za postavitev ograje, ki je že lani poleti ostala na prostoru ob mejnem prehodu v Metliki. Postopek za dokončanje te montaže je še daleč od končanega.
Po protestu v Črnomlju dve javni naročili: Za 3,8 in 40 km ograje
Po majskem protestu v Črnomlju (ta je bil 11. maja 2019) je ministrstvo za javno upravo objavilo dve novi naročili. Eno je bilo 13. maja za 3,8 kilometra ograje in drugo 20. maja za 40 kilometrov ograje. Roka za prijavo sta bila v začetku junija, ministrstvo je z odločitvijo odlašalo vse do tega tedna. To so objavili v torek, 9. julija 2019 (dan po Šarčevem helikopterskem izletu ob meji).
V obeh primerih so izbrali srbsko podjetje LEGI-SGS, Novo naselje 10, Beograd. To je za 40 kilometrov ograje z montažo ponudilo 4,557 milijona evrov, za 3,8 kilometra pa dodatnih 272.687 evrov. Skupno je to 4,829 milijona evrov.
Srbsko podjetje s ponudbama v skupni višini ni bilo najcenejše, vendar so na ministrstvu bistveno cenejša ponudnika izločili.
V primeru 40 kilometrov ograje je najnižjo ceno ponudilo podjetje CVP iz Ljubljane (3,255 milijona evrov), dela bi izvajalo s podizvajalcem, podjetjem Žugič iz Spodnje Slivnice pri Grosupljem. Izločili so ga, ker domnevno ne izkazuje izpolnjevanja tehnične sposobnosti.
V primeru 3,8 kilometra dolge ograje pa je najnižjo ceno (258.493,60 evra) ponudil samostojni podjetnik Tomaž Božič iz Celja. Izločili so ga, med drugim tudi zato, ker naj bi imel v zadnjih dveh letih manj kot 150 tisoč evrov prihodkov.
Skupno sta bili ponudbi v vrednosti 3,513 milijona evrov in za kar 1,316 milijona evrov nižji od ponudbe izbranega podjetja iz Beograda.
Očitki glede prirejenosti razpisov v dobrobit vnaprej znanega podjetja, netransparentnosti, negospodarnosti in neresnosti
Dodatno so iz vprašanj zainteresiranih podjetij v času odprtega postopka razpisov razvidni številni očitki, ki nakazujejo na sum prirejenosti razpisa v dobrobit vnaprej znanega ponudnika, netransparentnost in negospodarnost, pa tudi na neresnost skorajšnje postavitve ograje ob južni meji (tukaj).
Razkrito je:
- država ob tako velikem in večmilijonskem poslu v razpisu ni zahtevala zavarovanja za resnost ponudbe;
- za postavitev ograje niso zahtevane potrebne reference;
- v razpisni dokumentaciji je navedena zahteva po postavitvi 100 metrov ograje na dan, čeprav je normativ v praksi 2- do 3-krat večji (od 200 do 300 metrov ograje dnevno);
- po 100 metrov dnevno lahko ograjo postavlja samo podjetje brez referenc;
- to pomeni, da se bo 40-kilometrska ograja postavljala 13 mesecev;
- država ni zahtevala statičnih izračunov in izračunov bremen, da ograja zadrži množico ljudi;
- pri temeljnih vijakih oziroma svedrih ni dana zahteva po evropskih standardih, pač pa so odprta vrata za blago iz Kitajske;
- država je odprla možnost, da posel dobi podjetje, ki nikoli ni postavljalo tovrstne ograje;
- razpisna dokumentacija je nedoločna.
ker se naročnik (ministrstvo) dela “norce” iz državljanov in ne ravna kot skrben gospodar (odgovor glede zavarovanja za resnost ponudbe kaže na hudo negospodarnost).
V vmesnem času je ministrstvo nato objavilo še dodatno pojasnilo glede plačila oziroma je vzorec pogodbe spremenilo v delu, ki se je nanašalo na plačilo. Določili so, da bo plačilo vezano na prosta sredstva v državnem proračunu oziroma na vsakokratni veljavni proračun v naslednjih leti. Zapisano je: »Če pogoji za nadaljnja plačila ne bodo izpolnjeni, bo naročnik o tem takoj pisno obvestil izvajalca. Z dnem prejema obvestila se šteje ta pogodba za razvezano.«
To pomeni, da si je vlada pridržala pravico tudi do nepostavitve ograje in “zaradi manjka denarja” (nezagotovitve tega v vsakokratnih letnih proračunih) lahko kadarkoli odstopi od pogodbe.
Nedokončan razpis iz novembra 2018
Ob tem dodajmo, da je ministrstvo za javno upravo že 16. novembra 2018 objavilo javno naročilo za nakup stebrov in sidrnih vijakov za dokončanje postavitev začasnih tehničnih ovir (ZTO). Rok za prijavo je bil 22. november 2018. Šele 5. aprila 2019 so nato objavili, da so prejeli samo eno ponudbo, oddalo jo je podjetje Minis iz Velike Pirešice v občini Žalec. Ponudbo so zavrnili. Minis je vložil Zahtevek za revizijo na Državno revizijsko komisijo. Ta je o njej že odločila in Minis zavrnila (tukaj)
Iz obrazložitve pa je med drugim razvidno, da ima Slovenija na meji s Hrvaško doslej postavljeno ograjo v dolžini 60 kilometrov (ob 690 kilometrih celotne meje). Tudi v tem primeru so razvidni očitki o tem, da je šlo za prirejen razpis, povezano tudi s čakanjem materiala iz Kitajske. Podobno torej, kot pri naročilu za 40 kilometrov ograje.
Pričakovano je torej, da bodo na naročili za 40 kilometrov in 3,8 kilometrov ograje ponovno dani zahtevki za revizijo, kar pomeni, da se bodo stvari ponovno bistveno zavlekle. Ograje na južni meji pa še dolgo ne bo.
V nadaljevanju objavljamo izseke iz odločitev o oddaji naročila za 40 kilometrov in 3,8 kilometra ograje. V obeh primerih je bilo izbrano nam neznano srbsko podjetje LEGI-SGS.
Vir: Spletni portal e-naročanje, Uradni list RS.
J. M.
