Pranje denarja sumljivega terorističnega izvora v Novi Ljubljanski banki (NLB), vrtanje bančne luknje, povezano z odpisanimi posojili in odlivi denarja na račune posameznikov v davčne oaze, žilne opornice in korupcija v zdravstvu, otroška kirurgija – afera, ki se vleče desetletje in zaradi česar so umirali otroci.
To so doslej znani primeri, ki so jih kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zaključili brez epiloga in so jih kot “rešene” pospravili v predale ali pa so tam nasploh obtičali.
Gre za kriminal velikih razsežnosti, kjer so poniknile milijarde evrov, ki smo jih in jih še plačujemo vsi državljani.
V primeru pranja iranskega denarja sumljivega terorističnega izvora (v letih od decembra 2008 do jeseni 2010), bolj znanega kot afera IranNLBgate, je bila v NLB nekaznovano oprana skoraj milijarda evrov – 1000 milijonov evrov. Od tega so bili posamezniki deležni skupno od 300 do 400 milijonov evrov provizij, denar se je odnašal v kovčkih. NLB pa je iranske poslovneže celo oprostila vsakršne bančne provizije.
Pranje denarja se je začelo takoj po volitvah 2008, kjer so – spomnimo – po zrežirani aferi Patria prišle na oblast stranke SD, LDS in Zares (del tega je bil tudi Erjavčev DeSUS). Pranje je bilo odkrito šele s preiskovalno komisijo v državnem zboru, ki jo je vodil dr. Anže Logar, zdajšnji minister za zunanje zadeve, skoraj deset let pozneje. Komisija je pripravila obsežno poročilo ter ga predala NPU in tožilstvu. Kriminalisti pa so januarja letos to (misleč, da) dokončno pospravili v predale. Menda s tem, ko je NLB denar prenakazovala tudi na bančne račune osebam, kot so Superman, Miki Miška, Jaka Racman in podobni liki iz risank, ni bilo nič narobe. Pa to je samo delček tega.
Nadalje smo slovenski davkoplačevalci s svojim denarjem že večkrat sanirali Novo Ljubljansko banko in nekatere ostale takrat še državne banke, med njimi celo zasebni Factor banko in Probanko. Spomnimo le na veliko “točenje” svežega davkoplačevalskega denarja v te banke ob koncu leta 2013, ko je vlado vodila Alenka Bratušek. Ta je bančno luknjo v višini okoli 5 milijard evrov (5000 milijonov evrov) pokrila tako, da je državo dodatno zadolžila in vse lepo pometla pod preprogo.
Tudi to je raziskovala Logarjeva komisija, sprejela končno poročilo, NPU-ju in tožilstvu predala številne dokumente in tudi tu ni bilo nobenega omembe vrednega epiloga. Lepo so vse pometli pod preprogo.
Naslednji primer so žilne opornice in korupcija v zdravstvu. Tudi to je raziskovala preiskovalna komisija v državnem zboru, to je vodila poslanka Jelka Godec. Gre za veliko korupcijsko afero v zdravstvu. Poleg preplačanih žilnih opornic se v zdravstvu soočajo še s preplačanimi cenami zdravil, drugih pripomočkov, potrošnega materiala in storitev.
Po oceni zdravnika kardiologa dr. Blaža Mrevljeta pa v zdravniško-dobaviteljski mafiji zaradi organiziranega kriminala v zdravstvu letno ponikne najmanj 400 milijonov evrov. Tudi to poročilo imata NPU in Specializirano državno tožilstvu na svojih mizah oziroma v predalih. Že dve leti in pol. In zgodilo se nič.
Vse stoji tudi pri raziskovanju dogodkov, povezanih z otroško srčno kirurgijo. Tudi tu imajo kriminalisti NPU in Specializirano državno tožilstvo poročilo o nepravilnostih, zaradi česar so umirali otroci, hkrati pa je denar odtekal v potokih, na svojih mizah že zelo dolgo. Epiloga tudi v tem primeru ni.
To so najbolj izstopajoči primeri, kjer so poniknile milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, kriminalisti NPU in Specializirano državno tožilstvo pa je vse to »pokrilo«.
Zdaj, ko je notranji minister Aleš Hojs vršilcu dolžnosti generalnega direktorja Policije Andreju Juriču odredil revizije nekaterih kriminalističnih preiskav, pa tisti, ki so bili deležni vseh teh korupcijskih delov kolača zganjajo vik in krik. Vpijejo, da minister nima tovrstnih pristojnosti.
Resnica je drugačna. Nekdanji sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič je tako včeraj na družbenih omrežjih delil zakon in zapisal, da je »Aleš Hojs ravnal točno po zakonu«.
Kritičen je bil tudi do poročanja nacionalne RTV, ki celo hujska policiste. »Očitno botri RTV izgubljajo živce,« je dodal.
Dodajmo, da to velja tudi za nekatere ostale medije. Bolj vpijejo, bolj globoko so povezani z omenjenimi korupcijskimi aferami in škandali. Navsezadnje, kako si lahko drugače razlagamo tolikšno vpitje proti odrejenim revizijam. Če je bilo vse v redu, se nimajo česa bati, jih ne rabi biti ničesar strah.
Pri hujskanju policistov in kriminalistov je treba vedeti, da se revizije nanašajo na postopke kriminalistov v okviru Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), ki je bil v času ministrice Katarine Kresal (LDS) ustanovljen zato, da bi preiskoval najtežje oblike gospodarskega in drugega kriminala. Vendar se je kmalu izkazalo, da je to lahko tudi nasprotno, da nekateri kriminalisti NPU letno »delajo« zgolj na enem primeru, ki nato običajno obtiči v predalu ali pa so ugotovitve nične.
S tem se navsezadnje dogaja velika krivica tistim kriminalistom, ki svoje delo opravljajo predano in učinkovito.
V Sloveniji imamo namreč policiste in kriminaliste, ki delajo preko svojih moči. Nekdanji notranji minister Boštjan Poklukar je šel celo tako daleč, da je posameznim kriminalistom v okviru nekaterih policijskih uprav odredil celo delo z migranti, s čimer je neposredno razvrednotil tudi njihovo osnovno poslanstvo.
Proti revizijam nekaterih postopkov kriminalistov z NPU trenutno najbolj vpijejo v SD, LMŠ, Levici, SAB, ob pomoči medijev, kot sta RTV in POP TV.
Izsek iz zakona, ki ministru Alešu Hojsu dovoljuje odreditev revizije:
J. M.
