Jožef (Josef) Šmalcelj, glasbenik samouk
Rojen 7. julija 1878 v Predgradu, umrl 10. marca 1964 v Predgradu
V Polanskem trgu Predgrad, pri hišni številki 53 se je staršema Šmalcelj Petru in Luciji (rojena Perše) 7. julija 1878 rodil sin Jožef. Po končani osnovi šoli v Starem trgu je s starši kmetoval in se izučil kovaškega poklica ter negoval glasbeni hobi s petjem in igranjem na različne instrumente, ki se jih je učil sam. Menda naj bi si že kot mlad fant kupil klavir in se naučil brati in zapisovati note. Po odsluženi vojaščini v avstro-ogrski vojski, se je leta 1904 odpravil s trebuhom za kruhom – kot velika večina Belokranjcev – v Ameriko. Ustalil se je v državi Minnesota. Po vrnitvi domov se je čez lužo odpravil še dvakrat in v novem svetu prebil celih 12 let. Tudi tam je bil glasbeno zelo aktiven: pel, igral in vodil pevske zbore, tamburaške skupine, godbo na pihala… Najbolj ustvarjalen je bil v Clevelandu, država Ohio kjer je še vedno najštevilčnejša slovenska izseljenska skupnost. Doma se je dokončno ustalil po koncu I. svetovne vojne in se poleg rednega dela tudi glasbeno angažiral. Vodil je različne sestave v domačem kraju, najljubši pa mu je bil gotovo družinski orkester z njegovimi šestimi otroci. Otroke je Jožef začel učiti igrati, že ko so bili stari šest let. Pri tem pa jih je po -pripovedovanju – za pridno učenje nagrajeval z domačimi hruškami (današnji mladeži verjetno nepredstavljivo, da je bila to nekoč zelo vredna nagrada).
Družinski ansambel je imel svoj prvi nastop leta 1921 v Peričini gostilni v Predgradu, kjer je takrat 43-letni Jožef igral na bas; sinova, 11-letni Jože in 7-letni Peter, violino, 9-letna hči Cika pa bugarijo. Pozneje sta se tej prvi zasedbi pridružila še hči Marija in sin Emil. Igrali so po različnih polanskih vaseh, gostovali pa so tudi v Ljubljani, Novem mestu, Karlovcu in Zagrebu. Najodmevnejši pa je bil nastop na Bledu, leta 1922 ko je njihovi glasbi prisluhnil tudi kralj Aleksander Karadjordjević.
Bil je vsestransko nadarjen umetnik, ki je igral predvsem na klavir, tamburico, bas, bandonij… Tudi njegovi otroci so praviloma igrali več instrumentov. Uveljavil pa se je tudi kot režiser, dirigent, kapelnik, pevovodja, skladatelj, pesnik, pisatelj, učitelj glasbenih veščin in gasilec. Naslovi nekaterih njegovih najbolj znanih uglasbenih pesmi: Nova Jugoslavija, Vrtec, Nedolžni cvet, Deseti sin, Kleklarica, Domovina, Poljanska dolina.
Spomin na pomembnega krajana, ki ja zapustil čudovito glasbeno dediščino negujejo člani Kulturnega športnega društva Predgrad (pevci, tamburaši, folkloristi, recitatorji, igralci) in njegovi potomci, še posebej vsestransko aktivni vnuk Alojz Šmalcelj (tudi aktualni predsednik sveta krajevne skupnosti) in danes tudi že pravnuki ter prapravnuki. Krajani so leta 2014 svojemu znamenitemu kulturniku odkrili spominsko ploščo. Ob tej priložnosti pa so bili razstavljeni tudi originalni zapisi njegovih 21 avtorskih pesmi.
Zanimiv trg Predgrad, ki je skupaj s Starim trgom ob Kolpi tvoril »Polane« (prvič omenjen leta 1325 kot vest Pöllan), je nekoč spadal v črnomaljski okraj, socializem pa ga je v 50-ih letih »dodelil« kočevski občini. Je eden redkih slovenskih trgov in mest, ki je uspel ohranil srednjeveški »pranger« – sramotilni steber iz 16. stoletja. (leta 1805 na primer, so na sramotilni steber priklenili po krivem obsojeno Marijo Majetič, ki so ji okrog vratu obesili še črevesje jagnjeta. Kraje jagnjeta jo je lažno obtožil neuslišani snubec Kovačič). Danes demografsko precej problematičen kraj je nekoč imel pomembno vlogo v tem delu Slovenije, saj je imel tudi samostojno sodstvo. To je bilo v času preganjanja čarovništva precej aktivno, in po številu sodnih procesov proti čarovnicam spada v sam vrh Kranjskega sodstva. Grad so leta 1809 požgali Napoleonovi vojaki kot povračilni ukrep zaradi uporniških napadov uporn. Auerspergi so na razvalinah zgradili gradič Poljane, ki so ga 1942 požgali partizani, po osvoboditvi pa je na tem mestu zrasel Zadružni dom. Predgrajci so skupaj z Adlešičani in tudi drugimi Belokranjci leta 1908 sodelovali na proslavi 60 letnice vladavine cesarja in kralja Franca Jožefa I. na Dunaju. Ob 100 in 110 obletnici tega dogodka sta folklorni skupini Adlešiči in Predgrad obisk Dunaja ponovili z nastopom na festivalu »Voices of the world« in zapeli ter zaplesali pred letnim dvorcem Schönbrunn in cerkvijo sv. Štefana v starem mestnem jedru (naši predniki so vso to pot v celodnevnem sprevodu v hudi vročini prehodili peš).
Šmalcljeva pesem, ki je nastala v času njegovega bivanja v ZDA:
Domovina
Jaz ljubim domovino, moj lepi rojstni kraj,
mi vedno je v spominu, da videl jo bi še kdaj.
Prelepo je v tujini, še lepše je doma,
tam, kjer mi zibka tekla, od tam sem jaz doma.
Predraga domovina, očetov ljubi dom,
tam mati me rodila, pozabil te ne bom.
Besedilo in foto: Boris Grabrijan, direktor Krajinskega parka Kolpa, Adlešiči
