Janez Raztresen, duhovnik
Rojen 27. marca 1895 na Butajnovi pri Horjulu, umrl 22. julija 1942 na Mavrlenu pri Črnomlju
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina (oče Janez, mama Marija, sestra Katarina) preselila na Hlevni Vrh k Sv. Trem Kraljem. Kot nadarjen učenec je dobil tudi možnost šolanja na gimnaziji in ker je bilo bogoslovje edina možnost brezplačnega študija je bil tudi to eden od razlogov, da je postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel 6. julija 1919, prvo kaplansko službo je nastopil v Koroški Beli, nato je bil premeščen v Dobrnič in potem še na Krko na Dolenjskem. Leta 1930 je prevzel župnijo Suhor nad Metliko in v njej delal vse do svoje smrti. Ljudje so o njem pravili, da je bil vnet in zelo delaven duhovnik, ki se je dobro znašel tudi v kmečkem okolju (suhorski župniki so vedno tudi kmetovali …). V tem okolju je vodil številne otroške in mladinske skupine. Zanj naj bi veljalo, da je bil odločen, dosleden in mož beseda. Bil naj bi tudi gostoljuben in vesele narave.
Po okupaciji Bele krajine so prebivalci takoj začutili nasilje italijanskih okupatorjev, pa tudi nasilje komunistične revolucije in kmalu so začele padati prve žrtve. V svojih pridigah in pogovoril je opozarjal na nasilje okupatorja in tudi revolucionarjev. Partizani so mu očitali izdajstvo – Italijanom naj bi poročal o premikih partizanskih enot na Gorjancih in sodelavcih v fari, za kar pa prav konkretnega dokaza ni bilo.
Vsekakor ni bil simpatizer komunistov in se je nekako tudi pripravljal na to (zapis v župni kroniki), da bo mogoče likvidiran kot že pred njim drugače misleči v okolju, v katerem je delal.
Likvidatorji so prišli ponj 21. julija 1942 in ga najprej zadrževali na Hrastu, potem pa odgnali na Mavrlen.
Več pričevalcev, partizanov je govorilo o njegovem okrutnem mučenju, ki ga je vodil polit komisar Ahac (prof. Dušan Pirjevec), sicer znan po svojih številnih grozodejstvih, ki jih je opisalo več pričevalcev. (More, ki jih je pozneje zaradi tega doživljal je opisala tudi njegova soproga Nedeljka Pirjevec.)
Zelo poveden je opis dogodka, ki ga je zapisal pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, diplomat… Jože Javoršek (Jože Brejc). Vrhovni štab slovenskih partizanov je leta 1942 zaradi številnih pritožb o nepotrebnih mučenjih in likvidacijah nedolžnih ljudi, ki jih izvajajo nekateri poveljniki partizanskih enot imenoval Kontrolno komisijo, ki je imela nalogo preučiti te govorice. Prav 22. julija 1942 je komisija v sestavi Jože Brilej, Maks Strmecki in Jože Javoršek nenapovedano obiskala partizanski tabor v Beli krajini.
Jože Javoršek (Črnomaljska in Metliška knjiga, 2010, urednik Milček Komelj): »…Groza, ki me je prevzela v taborišču na Maverlenu, pa je bila nekaj čisto posebnega, a ker je bila družbene narave, se je ne morem znebiti. Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili: bilo je čisto podobno skrivnemu shajališču iz Bizetove opere Carmen. Vsepovsod so se pasli samotni konji, čudne ženske (Romkinje – op. a.) v širokih krilih so z razpuščenimi lasmi posedale po parobkih. Neka stara ženska je bila privezana na kol natanko tako, kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje. Na poseki v bližini ognjene martre je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkovalo moči. Glava mu je padla na odejo, a jo je spet onemoglo dvignil in spet hlipal kot riba na suhem. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Začutil sem, da bi nas v hipu pobil, če bi imel v rokah orožje, a v rokah je imel samo ostro stekleno črepinjo. In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku: Brilej je potegnil Ahaca k sebi, prijel ga je za roko in skupaj s Strmeckim so odšli kot zarotniki za grmovje. Slišal sem strašansko vpitje, nič drugega. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo… Kaj pa je bilo s cigani? Slišali smo, da si dal postreliti precejšnje število ciganov. – Ahac odgovori: Cigani so najnevarnejša bitja v Beli krajini. Vsepovsod se potikajo. Italijani natanko vedo, da za nekaj lir povedo vse, kar vedo. Postali so poklicni vohuni. Vsi. Vsi zapored…«. (Dan prej – 21. julija je bilo v bližnjih Miklarjih pobitih najmanj 64 Romov – moških, žensk, otrok, dojenčkov…, celoten Kanižarski tabor).
Po umoru Raztresna se je metliški kaplan p. Norbert Klement (Slovak, ki je prebegnil v Jugoslavijo po okupaciji Češkoslovaške) – sicer soustanovitelj Metliškega odbora OF in njegov pomemben donator, kot kurat pridružil domobrancem na Suhorju in bil po zajetju (»kot izdajalec …«) tudi ubit na Lokvici.
Posmrtni ostanki suhorskega župnika so še vedno nekje med Mavrlenom in Brezovo rebrijo.
Avtor: Boris Grabrijan, Krajinski park Kolpa, Adlešiči
