Predsednik vlade Janez Janša je bil gost oddaje Pogovor z osamosvojitelji na Televiziji Slovenija. V intervjuju je spregovoril o dogodkih izpred 30 let v času osamosvajanja, o zmagi Demosa, o plebiscitu, o enotnosti slovenskega naroda v času osamosvajanja, o takratni razdeljenosti politike, o uničenih arhivih, o ločnici v slovenski politiki in o kasnejši reinterpretaciji dogodkov izpred 30 let.
Nekaj poudarkov iz pogovora, ki ga je vodila Rosvita Pesek, smo objavili včeraj. Zaradi velikega zanimanja bralcev objavljamo še širši povzetek intervjuja, ob koncu pa še povezavo do prepisa intervjuja v celoti. Vabljeni k branju!
Janez Janša je v intervjuju poudaril, da je Demos pred 30 leti zmagal s programom suverene Slovenije, se pravi s programom nečesa, kar je bilo zapisano v Majniški deklaraciji. Opozicijo, ki je izgubila volitve in katere program je bil v tistem času še vedno socializem in Jugoslavija, pa je ogrožalo vse, kar jo je odmikalo od njenega volilnega cilja. “Se pravi, kot je rekel eden vidnih članov takratnih, ne vem kako so se že imenovali prenovitelji ali sedanji Socialni demokrati: ‘Morate razumeti, da mi v samostojni Sloveniji ne vidimo opcije zase.’ In takšna je bila situacija takrat.”
O grožnjah iz Beograda v tistem času je premier izpostavil, da “takrat do začetka vojne ni bilo kakšne zelo resne zaskrbljenosti v generalštabu, da bo Slovenija predstavljala kakšno veliko oviro, če bodo oni uporabili svojo oboroženo silo. Neka govorica, ki je takrat šla po beograjskih hodnikih, je bila približno takšna, da bo še največja ovira za JLA, če bo intervenirala v Sloveniji, bodo kolone Slovencev, ki bodo bežale v Avstrijo in Italijo.”
V intervjuju je spregovoril tudi o odvzetem orožju, na vprašanje, koliko orožja je bilo odvzetega, je odgovoril, da vse do zadnje puške. V nadaljevanju je poudaril, da se “tu dela manipulacija s tem, ko pravijo, da sej večina tega orožja, še posebej težkega, je bila v objektih JLA, saj Teritorialna obramba že prej ni imela tega. Seveda je imela. Prvič je treba vedeti, da je bilo to orožje, ki je bilo neposredno plačano od Slovencev, ne posredno preko davkov, ki so šli v Beograd, ampak neposredno. To orožje so kupovale občine. Ljudje in podjetja so se odpovedali neposredno denarju. Se pravi 100% slovenski denar in tudi tisto orožje, ki je bilo v skladiščih, ki so bila znotraj ograj vojašnic, je bilo last TO in so imeli ključe in so lahko to orožje kadarkoli dvignili. Se pravi je popolnoma vseeno, ali so to orožje odpeljali iz nekega občinskega skladišča, ali pa so enostavno zaklenili vrata. Razorožitev je in eno in drugo. Kot rečeno, tega orožja je bilo pobranega, ko gre za težko orožje 98 %, ko gre za pehotno orožje, pa je 14 občin od 64 to obdržalo in to potem, ko so se lokalni poveljniki sami uprli temu.”
V intervjuju je med drugim poudaril, da “tisti, ki danes trdijo, kako je bilo v Jugoslaviji vse dobro, naj povedo, zakaj so potem uničili in skurili 95 % arhivov iz tistega časa. Če bi bilo vse dobro, bi se jaz s tem pohvalil in ni kaj skrivati.” O obisku Gotenice, zaprtega območja, skupaj s takratnim ministrom za notranje zadeve Igorjem Bavčarjem, pa je izpostavil, da je “tam še po volitvah udbovska ekonomija mirno funkcionirala naprej”.
Na vprašanje, kdaj je bilo zanj konec, da ni poti nazaj, da je Slovenija brez jugoslovanskega škornja, sama na svojem, je odgovoril, da takrat, “ko je zadnji vojak JLA, vsaj formalno zapustil naše ozemlje”. “Takrat smo bili suvereni, sami smo razpolagali s svojim ozemljem, bili smo gospodar na svoji zemlji, zgodilo se je po pričakovanjih in ni bilo povratka nazaj. Kar se pa tiče tega, ali bomo obstali, se pravi, ali bomo to, kar smo Slovenci edinokrat v zgodovini izglasovali kot da smo si pisali sodbo sami, to je bil plebiscit, ali bomo to dejansko uresničili in to tudi obdržali, to pa je bilo jasno, ko je bilo zavzeto skladišče Strmec pri Borovnici. ”
V odgovoru na vprašanje o realni politični moči in zaletu osamosvojitvene vojne, je odgovoril, da je “moč vojske v glavah ljudi, moč vojske je v glavah vojakov. Orožje je tudi potrebno, a nobeno orožje ne pomaga, če ne veš, za kaj se boriš. V tem trenutku imamo probleme z obojim.”
V intervjuju je Janša spregovoril tudi o delitvah v slovenski politiki. Poudaril je, da ” da to ni ločnica med Kučanom in Janšo, ampak ločnica med tistimi, ki jim je bila slovenska osamosvojitev intimna opcija in tistimi, ki jim slovenska osamosvojitev ni bila intimna opcija in ta, na nek način, najprej spopad za intimno opcijo in kasneje za interpretacijo, se vleče še danes in to je ta razlika med Majniško deklaracijo in Temeljno listino.” Ob tem je posebej izpostavil, da “ne deli tisti, ki se brani. Deli tisti, ki napada. Tisti, ki se brani, še posebej, če brani resnico, ne deli. In tukaj sta v slovenski politiki dva svetova. En svet skuša zagovarjati dejstva. Drug svet pa temelji na ničejanski filozofiji, da dejstev ni in da so samo interpretacije, ali pa da se je berlinski zid podrl na obe strani ali pa da je več resnic. Tu je ta spopad v slovenski politiki.”
V nadaljevanju intervjuja je poudaril, da “kar se tiče slovenske osamosvojitve, je ta uspela, ker je bil slovenski narod enoten. Ta enotnost je izpričana v tej udeležbi in glasovanju na plebiscitu. Je bila pa slovenska politika deljena. Zato smo tudi ključne odločitve sprejeli s par glasovi Demosove večine. Tam ni bilo te enotnosti, o kateri se sedaj govori. To je zelo pomembno.”
V zaključnem delu intervjuja je predsednik vlade poudaril naslednje: “Seveda pa na drugi strani ni bilo takšnega dobronamernega razmišljanja in se je začel boj za reinterpretacijo, torej dokazati, da je nekdo, ki je bil na napačni strani zgodovine, imel v bistvu prav. Samo poglejte, katere stranke danes proslavljajo osamosvojitev in katere ne. To še vedno velja. Neizpodbitno dejstvo ostaja, da je osamosvojitev Slovenije in vsi dogodki, ki so pripeljali do osamosvojitve, nek svet čas in je nekaj, kar ljudi ne deli. Če bi danes ponovno imeli plebiscit o osamosvojitvi, mislim, da bi bil podoben rezultat ali pa še vedno večinski. Nenazadnje je posredno takšno voljo pokazal tudi referendum o EU in o Natu z dvotretjinsko večino.”
Predsednik je še dejal, da je nekaj površina in hrup, ki se ustvarjata s poudarjanjem teh delitev, drugo pa so temeljna dejstva. S tega vidika gospoda Kučana že 30 let pozivam za pogovor pred kamero, mogoče pa bi kakšno stvar lahko razčistila, a na to vabilo ni nikoli bilo pozitivnega odziva. Za tak pristop je potrebna dobra volja z obeh strani.”
Premier je nazadnje izpostavil še vlogo medijev pri ohranjanju spomina na osamosvojitvene procese in pri tem, da se o dogajanju tistega časa izpostavijo konkretna dejstva, ne pa, da se pristane na interpretacije o teh dejstvih.
“Vsak človek lahko kadar koli vrže puško v koruzo, če se za to odloči. Jaz pač nisem iz te kategorije,” pa je Janez Janša dejal o času, ko se je kljub preživetemu času v zaporu odločil za vstop v aktivno politiko in v projekt osamosvojitve države.
Janez Janša je 16. maja pred 30 leti postal republiški sekretar za ljudsko obrambo. V njegovem mandatu je kljub grožnjam federalne države in opozicijskemu nestrinjanju nastala Slovenska vojska, ki je ubranila komaj razglašeno državo Republiko Slovenijo.
Prepis celotnega intervjuja je dostopen na povezavi tukaj. Vabljeni k branju!
C. R.
