Evtanazija in samomor s pomočjo sta sprva v Kanadi veljala le za polnoletne, neozdravljivo bolne v terminalni fazi bolezni. V samo petih letih pa je evtanazija postala na voljo vsem, ki se soočajo s kronično boleznijo ali invalidnostjo in celo revnim ter brezdomcem, ki se počutijo, da so breme družbi. Utilitaristična bioetika je spodkopala vrednost človeškega življenja in odprla pot relativizmu. V Kanadi se je po sprejetju zakona o evtanaziji spremenila medicina in evtanazija je postala eden izmed načinov možnega zdravljenja, ki ga zdravnik ponudi bolniku.
Alex Schadenberg, izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije, je obiskal Slovenijo, kjer je sodeloval na okrogli mizi o evtanaziji. Kanada je leta 2016 legalizirala evtanazijo, ki je bila sprva namenjena starejšim z neozdravljivo boleznijo. Leta 2021 so zakon razširili na duševne bolezni, bolnike v končnem stadiju bolezni in bolnike z nepopravljivimi zdravstvenimi stanji. Razpravljajo o razširitvi evtanazije na mladoletne in novorojenčke. Večina ljudi ne zaprosi za evtanazijo zaradi bolečine, temveč zaradi osamljenosti, obupa, nesmisla in nevrednosti življenja ter revščine. Kanadska zakonodaja na tem področju predstavlja veliko grožnjo invalidom.
Od leta 2016 se je število medicinskih zastrupitev v Kanadi vsako leto povečalo za 30 %, kar predstavlja 6,6 % vseh smrti v provinci Quebec. V sedmih letih je bilo evtanaziranih več kot 60.000 ljudi. Alex Schadenberg opozarja, da smo s sprejetjem evtanazije prestopili rdečo črto, ki varuje človeka. Po njegovem mnenju gre pri evtanaziji vedno za denar, saj je zdravljenje ostarelih drago, evtanazija pa cenejša. Kanada je leto dni po uveljavitvi zakona poročala o 140 milijonih kanadskih dolarjev prihrankov.
V ZDA se želi nacionalizirati pomoč pri samomoru, nekatere zvezne države pa dovoljujejo pomoč pri samomoru celo preko platform Zoom ali Skype. V Avstriji je v letu 2022 nekaj več kot 10 ljudi od 100 prijavljenih naredilo samomor s pomočjo, kar kaže, da so to le klici na pomoč.
Schadenberg poudarja, da smo sebična in individualistična družba, kultura smrti. Potrebujemo kulturne spremembe, ki jih bomo dosegli tako, da bomo skrbeli za drugega, za bližnje, svoje sosede. Tam, kjer sta uzakonjena evtanazija in samomor s pomočjo, je človeku odvzeta možnost pristnega poslavljanja in žalovanja. V državah Beneluksa so se pojavile posledice tudi pri zdravnikih – zapuščajo poklic, več je samomorilnosti in duševnih bolezni.
Zahodni svet je zrasel na humanizmu in krščanski drži, ki sta danes v zatonu. Razrasla se je kultura smrti, ki želi izriniti kulturo življenja. Humanost družbe se je v zgodovini vedno kazala s tem, kako je znala poskrbeti za najšibkejše in jim dala možnost za dostojno življenje.
Predlog slovenskega zakona o predčasnem končanju življenja je v veliki meri kopija kanadskega, kar pomeni, da je zelo radikalen. Napisan je bil brez sodelovanja stroke in drugih organizacij, ki se ukvarjajo z osebami, ki jih zakon najbolj zadeva. V družbi se postavlja vprašanje, kako bo bolnik še naprej zaupal zdravniku, ko bo ta ponujal evtanazijo. Zaupanje je osnovni pogoj za uspešno zdravljenje in spoštljiv odnos med bolnikom in zdravnikom.
Kot družba lahko storimo veliko. Smrt je postala tabu, zato jo moramo demistificirati in vrniti nazaj v življenje. Dovoliti moramo otrokom in mladim, da se dostojno poslovijo od najbližjih, da žalujejo. Okrepiti moramo paliativno oskrbo in vzpostaviti mrežo hospicev z dovolj usposobljenim zdravstvenim kadrom. Družbo moramo vzgajati za strpnost do šibkejših, ustvarjati moramo bolj skrbno in sočutno družbo.
Dr. Janez Janež, misijonski kirurg na Kitajskem in Tajvanu, je v svojem 42-letnem delu opravil preko 80.000 operacij. Delal je med preprostim ljudstvom, brez vsakega plačila. Najpomembnejši so mu bili bolniki in skrb zanje. Znan je bil njegov rek: “Zdravnik sem postal zato, da rešujem življenje, ne da ga ubijam.”
Avtorica članka: Alenka Schweiger Pavlakovič, dr. med.
