Dr. Anton Olaj, nekdanji generalni direktor Policije, je v intervjuju za tednik Demokracija spregovoril o uspehih in neuspehih ter prihodnjih izzivih slovenske policije, nezakonitih migracijah in naraščajočem kriminalu, žgoči romski problematiki, marici, ki pomotoma zapelje na dvorišče direktorja medijske hiše Nova24TV, in drugih aktualnih zadevah.
Dr. Olaj: “Zgrešena politika obvladovanja nezakonitih migracij opazno kadrovsko hromi delo policije. Namesto policijskega dela opravljajo policisti nekakšen “socialni” servis oskrbe ilegalcev.”
Gospod Olaj, za intervju smo se dogovarjali na dan slovenske policije. V kakšni kondiciji je danes slovenska policija? Kateri so njeni dosedanji uspehi in neuspehi?
Kot upokojenec z zanimanjem spremljam delo policije, ki sem jo v preteklosti vodil. Lahko rečem, da se fantje in dekleta v modrem trudijo zagotavljati varnost po svojih najboljših močeh in v mojih očeh uživajo spoštovanje. Videti je, da so pri svojem delu razmeroma uspešni. Koncept vodenja policije se je pod novim vodstvom vrnil k preteklim vzorcem organiziranja dela.
Spet se več kaznuje in manj opozarja, kar seveda odstopa od moje vizije delovanja policije, pri ljudeh pa vzbuja kritičnost in nenaklonjenost.
To je razvidno tudi iz rezultatov zadnjih meritev globalnega mirovnega indeksa, po katerem Slovenija žal vztrajno pada na lestvici najbolj mirnih držav. Če smo bili leta 2021 na visokem petem mestu, smo leta 2022 zdrsnili na sedmo mesto, pa potem leta 2023 na osmo in po zadnjih meritvah letos na deveto. To, kar skrbi, je jasno izkazan trend padanja občutka varnosti, kar se tudi ujema s statističnimi podatki o delu policije. Več je kriminala, manjša je raziskanost kaznivih dejanj, iz medijev pa tudi jasno izhaja, da se je znatno zmanjšal občutek varnosti, posebno v Ljubljani. To se ob ustreznem vodenju ne bi smelo zgoditi, ker so bile razmere v družbi bolj naklonjene policiji kot v preteklosti. Ni bilo npr. redno režiranih množičnih anarhističnih zborovanj oponentov prejšnje oblasti, ni bilo številnih protestov zanikovalcev smrtonosnega virusa COVID-19, ni bilo tveganj, ki so izhajala iz predsedovanja Svetu Evropske unije itd.
Skratka, ob ustreznem vodenju bi zlahka ohranili in izboljšali stanje varnosti in s tem razpoloženje ljudi.
Posebno pa sem kritičen, ker se ni namenjalo dovolj pozornosti pridobivanju novega kadra v policijo, kar je povzročilo veliko negativno kadrovsko fluktuacijo. Število policistov se opazno zmanjšuje. To je velik problem, na katerega je opozoril tudi policijski sindikat. Predvsem iz tega razloga ocenjujem, da je policija v slabši kondiciji, kot je bila v času prejšnje vlade. Se pa razveselim vsake uspešne kriminalistične obravnave, npr. pred nekaj dnevi prijetja tujcev, ki so po Ljubljani razstreljevali bankomate, kar kaže na odlično operativno delo.
Verjetno so eden od večjih izzivov za policijo v bližnji prihodnosti nezakonite migracije in s tem povezan kriminal.
Nerazumna politika odprtih vrat Golobove vlade se odraža v drastičnem povečanju vdora tujcev na ozemlje Slovenije.
Namesto da bi policija na sami meji zavračala nezakonite migrante, jih predvsem šele v notranjosti države popiše in oskrbi, da gredo potem lahko čez nekaj dni naprej, kot je to slikovito povedal predsednik vlade v državnem zboru v odgovoru na poslansko vprašanje, čeprav se veča število tujcev, ki smejo v času trajanja azilnega postopka ostati v Sloveniji in se svobodno gibati, kar je povezano s povečanim številom deviantnih dejanj, predvsem na območju Ljubljane.
Posebej pa je zaskrbljujoče povečanje števila posilstev in spolnega nasilja. Žal je opazno selektivno in olepšano obveščanje javnosti policije o teh zadevah.
Ko kljub temu ljudje to izvedo, je logično, da trpi občutek varnosti. To je veter v jadra idejam, da bodo za varnost samoorganizirano poskrbeli ljudje sami oz. civilne iniciative. Pri tem se mi ne zdi prav, da take pobudnike etiketirajo kot neonaciste. Dvomim, da to so, poleg tega je to žaljivo do kritičnih ljudi, ki upravičeno zahtevajo in pričakujejo več varnosti. Pravica do varnosti je namreč ustavna kategorija.
Je res, da si policisti ne upajo v določena romska naselja? Kateri vzroki botrujejo dejstvu, da se stanje na področju romske problematike iz dneva v dan slabša?
Glede tega verjetno obstajajo zadržki med posameznimi policisti. Razlog je seveda v pričakovani uporabi prisilnih policijskih pooblastil in s tem povezanim administriranjem, zakaj je bilo to potrebno in ali so se držali črke zakona pri uporabi prisilnih sredstev. Načeloma s tem ni nič narobe, vendar zdajšnja oblast zelo omejevalno in kreativno interpretira njihovo uporabo. Šli so celo tako daleč, da so načelo sorazmernosti razumeli kot človekovo pravico, ki se uporablja neposredno. Naj pojasnim, da je “sorazmernost” podnačelo ustavnega načela pravne države, ki ga je razvilo ustavno sodišče v svoji ustavno-sodni praksi. Kot tako ne sodi v kategorijo človekovih pravic, izrecno naštetih v II. poglavju Ustave RS, ki se predpisano res lahko uporabljajo neposredno. Ustavno podnačelo sorazmernosti ne zavezuje policistov, ampak državo, da ga upošteva pri sprejemanju predpisov. Policisti so dolžni delati po zakonu tako, da se opravijo policijske naloge z najmanjšimi škodljivimi posledicami. Pri tem niso podvrženi strogemu tristopenjskem testu sorazmernosti, ki ga uporabljajo ustavni sodniki pri razsojanju, ali je neki predpis skladen z ustavo.
Zaradi tovrstnega kreativnega interpretiranja določb o policijskih pooblastilih posledično policisti ne vedo, ali jim bodo po interveniranju očitali nesorazmerno uporabo prisilnih sredstev.
To je vsekakor eden od razlogov, zakaj so policisti pri interveniranju bolj zadržani, romska problematika pa se ne umirja.
Na omrežju X ste ob fotografiji, na kateri je predsednica države Nataša Pirc Musar z Jadranom Bajtom – Čučijem – ob obisku romskega naselja Lepovče v Občini Ribnica, zapisali: “To je tudi jasno sporočilo terenskim policistom, ki se dnevno trudijo zagotavljati varnost ljudi pred znanimi tveganji, da so zadržani oz. previdni pri interveniranju v romskih naseljih zaradi možnih tožb zoper njih.” Nam podrobneje razložite svoj zapis?
Kot sem že dejal, se policistom po interveniranju zlahka lahko očita nesorazmernost pri uporabi prisilnega sredstva.
Posledično so lahko kazensko ovadeni, odškodninsko toženi in lahko izgubijo službo, posebej če domnevne oškodovance Rome zastopajo odvetniki ob pomoči kakšne levičarske nevladne organizacije.
Neodločnost pri interveniranju je evidentna tudi v povečanem številu lahko in hudo telesno poškodovanih policistov, kot izhaja iz letnega poročila policije. To ni dobro za varnostni sistem, ki bi ga bilo po mojem mnenju treba dopolniti z zagotovitvijo večje pravne varnosti policistov. Mogoče s formulacijo pravno vzdržne “imunitete”, ki bi policiste varovala pred neupravičenimi pravnimi postopki in pred negotovostjo mogoče izgube službe in s tem socialne varnosti.
Je res treba zagotoviti več policistov na teh kritičnih območjih in kako? Z višjimi plačami?
Več policistov na terenu lahko pomeni večji občutek varnosti med ljudmi kakor tudi manj deviantnih dejanj, vendar vemo, da se zaradi negativne kadrovske fluktuacije število policistov zmanjšuje. Na kratki rok so tako mogoče le kadrovske prerazporeditve policistov med policijskimi enotami. To pa hkrati tudi pomeni, da bo trpelo delo na drugih policijskih področjih.
Zgrešena politika obvladovanja nezakonitih migracij opazno kadrovsko hromi delo policije. Namesto policijskega dela opravljajo policisti nekakšen “socialni” servis oskrbe ilegalcev.
Do tega sem kritičen. Sem pa zagovornik višjih plač tem policistom, mogoče v obliki posebnega dodatka za delo. Čudim se, da nisem zasledil morebitnih tovrstnih zahtev policijskega sindikata. Mogoče pa je tudi to, da glede tega nisem dovolj informiran.
Sodniki so si izborili višje plače. Kako kot pravnik vidite stanje v pravosodju?
Težko komentiram stanje v tretji veji oblasti. Na splošno menim, da sodni postopki trajajo predolgo. Domnevam, da so potrebne sistemske korekcije, in verjamem, da glede tega obstajajo na ministrstvu za pravosodje ustrezne analize. Ni mi znano, zakaj so tovrstni predlogi obtičali v predalih, videti pa je, da tovrstna problematika nekako ni prioriteta in se vse bolj koncentrira v poskusih pridobitve nove sodne palače.
Mimogrede – je policija zdaj očiščena janšistov, kot si je lani oktobra to zaželel premier Golob?
Verjamem, da so v policiji še vedno policisti, ki jim je mar za domovino.
V času, ko sem vodil policijo, sicer nisem nikogar vprašal, ali je patriot, od vseh pa sem jasno zahteval zakonitost dela in enako obravnavo vseh pred zakonom. Verjetno tudi zato ni bilo veliko pritožb občanov kljub številnim množičnim kršitvam javnega reda na protestih. Očitno smo delovali zakonito, čeprav se je pamfletno politično propagando poskušalo prikazati nasprotno – npr. da policija izvaja “sistematično represijo nad državljani in da je ukrepanje v epidemiji prevečkrat nesorazmerno ter pretirano”, kot je to javno zatrjeval sedanji minister Poklukar, da policija “s silo in z vsemi prisilnimi sredstvi preprečuje mirne proteste” ter “uporablja vodni top zoper lastni narod”, kot je to politično zapisal sedanji predsednik zveze društev Sever Tomaž Čas, da so policisti v času prejšnje vlade med protesti zaplinili Ljubljano, kar je primerljivo z ravnanji nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna, kot je to izjavila predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. Verjetno te osebe niso z odobravanjem sprejele informacije tožilstva, ki je skoraj dve leti proučevalo pravilnost ravnanja policije in ugotovilo, da je bilo ukrepanje zakonito, kar sem vseskozi zatrjeval in opozarjal na politično motivirane postopke zoper policiste po nastopu nove vlade. Želim povedati, da razumem in spoštujem pravico svobode izražanja vsakogar, pa vendarle se mi zdi skrajno nespoštljivo in neprimerno tovrstno pavšalno etiketirati prizadevanje takratne oblasti za ohranitev življenj ljudi, ki se je trudila zajeziti širjenje smrtonosnega virusa COVID-19.
Najmanj, kar bi ti ljudje lahko sedaj storili, je, da bi se javno opravičili policistom za klevete, ki so jih bili deležni. Jih javno sprašujem, ali so to sposobni storiti.
Naj bralcem povemo, da je bila nedavno ovržena prijava zoper Danijela Lorbka v zadevi “zaplinjena Ljubljana”. Komentar?
Šlo je za politično motiviran postopek, ki izhaja iz pristranskega poročila nadzornikov MNZ. Me veseli, da se je tožilstvo izreklo v zadevi z ovržbo prijave, se pa sprašujem o “strokovnosti” tistih, ki so takšno prijavo podali, in izražam zaskrbljenost, če še danes zasedajo pomembne položaje v policiji oz. na MNZ. Gospoda Lorbka cenim in poznam kot izvrstnega policijskega strokovnjaka. Menim, da je bil tudi on žrtev zahtevanega političnega “čiščenja”, ki pa se nekako ni izšlo po željah načrtovalcev tega konstrukta.
Imamo v Sloveniji nezakonito vzporedno obveščevalno službo?
Na seji komisije DZ 7. junija, ki preiskuje sume vmešavanja politike v delo policije in drugih organov, se je presenetljivo izkazalo, da predsednik komisije, poslanec Aleš Rezar, konkretno ve, katero telefonsko aplikacijo uporablja priča na zaslišanju, kdaj jo je naložila na telefon in tudi to, s kom je komunicirala. Tovrstne podatke na podlagi sodne odredbe zakonito pridobivata kriminalistična policija ali Sova s prisluškovanjem. Ni pravne podlage, da bi s takšnimi informacijami seznanjali poslance, razen seveda tistih, ki so člani KNOVS pri izvajanju njihovega nadzora. Ali se priči prisluškuje, seveda ni znano. To lahko ugotovi le KNOVS, če se bodo odločili za nadzor. Obstajajo pa indici, da so bili podatki pridobljeni z zlorabo organov pregona. V tej zvezi sem na družbenem omrežju zapisal, da je ta dogodek vsekakor zrel za obravnavo po Zakonu o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Če bi se namreč izkazalo, da tako kriminalistična policija kot Sova nimata odredbe sodišča, se lahko upravičeno vprašamo, od kod takšna informacija poslancu in kdo mu jo je dal.
Vprašamo se lahko, ali ima v Sloveniji še kdo drug primerno tehniko za prisluškovanje poleg formalnih organov pregona in kdo so osebe, ki nezakonito prisluškujejo.
Če takšna organizacija obstaja, nas vse lahko zelo skrbi.
Bi vi preverili situacijo, ki se je nedavno zgodila na dvorišču hiše direktorja medijske hiše Nova24TV Borisa Tomašiča, ko se je policijska “marica” zmotila v naslovu?
V demokratični družbi je izvajanje kakršnihkoli policijskih preiskav v medijih politično občutljiva zadeva. Če so podani zakoniti razlogi, pa je nujno, da se to stori na način, ki izključuje videz pristranosti. Kot šefa bi me zato vsekakor zanimalo, kako je do tega “incidenta” prišlo na dvorišču hiše direktorja medija.
Težko se je namreč izogniti občutku, da gre za provociranje in razkazovanje moči, kar ni poslanstvo policije.
Iz izkušenj vem, da se policistom lahko zgodijo različne nerodnosti, ki se dajo pojasniti. In če se je to zgodilo, se mi zdi človeško, da se za nesporazum osebi opravičijo.
Na omrežju X ste opozorili še na eno žgočo težavo – to je nasilje nad učitelji. Zapisali ste: “Ko si odgovorni na Ministrstvu RS za vzgojo in izobraževanje še kar naprej zatiskajo oči pred posledicami vzgojnega modela Laissez-faire.” Za kakšen vzgojni model gre?
Gre za permisivni oz. sočutni vzgojni model, kjer je otrokom dovoljeno skoraj vse. Temelji na upoštevanju otrokovih potreb z malo nadzora. Mislim, da je več kot jasno, da tovrstni model ne daje pričakovanih vzgojnih in učnih rezultatov, posebno ne pri učencih iz socialno obremenjenih okolij.
Učiteljem je bila nekako odvzeta avtoriteta, ki jo nedvomno potrebujejo pri poučevanju. Verjamem, da si učitelji zaslužijo spoštovanje.
Kako rešiti to težavo?
Mislim, da je treba temeljito prenoviti obstoječo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, ki kot strateški dokument vsebuje strokovne podlage za razvoj sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. V dokument bi bilo treba po mojem mnenju vnesti uravnotežene elemente avtoritativnosti glede zahtev in “kaznovanja”, kjer sicer otrok ima že nekaj vpliva v samem procesu odraščanja.
Povedati je treba, da ste tudi veteran vojne za Slovenijo. Nedavno je naša država praznovala 33. rojstni dan. Ste zadovoljni z njeno prehojeno potjo?
Še kot šef policije sem odločno podpiral prizadevanja vseh veteranskih organizacij za ohranitev spomina na prelomne trenutke v procesu osamosvajanja Slovenije in bil hkrati tudi kritičen do posameznikov, ki so vodenje veteranstva izkoriščali za javno diskvalifikacijo določene politične opcije. To sem jim tudi jasno povedal. Pri osamosvajanju smo sodelovali tako “levi” kot “desni”. Sicer pa sem zadovoljen s prehojeno potjo Slovenije. Postali smo člani EU, Nata, dobili smo novo valuto evro. Vprašanje je, kako bi demokratični razvoj potekal brez tega. Nisem pa zadovoljen z razdvojenostjo Slovencev, ki včasih preraste kar v odkrito sovraštvo med levo in desno politiko.
Pogrešam povezovalno politiko, ki jo je zagovarjal prejšnji predsednik republike Borut Pahor.
Sicer pa menim, da ta čas v svetu potekajo procesi o naši prihodnosti med tako imenovanimi suverenisti in globalisti, ki poskušajo uvesti “nov” svetovni red mimo volje suverenih držav. Veča pa se tudi manipulativna moč medijev, ki s premišljeno propagando drastično vplivajo na javno mnenje in izkrivljajo demokratične procese.
Prav bizarno npr. je, da lahko na volitvah zmaga “kdorkoli”, čeprav sploh nima političnega programa.
Še toliko pomembnejša je zato uravnoteženost medijskega prostora, ki pa v Sloveniji še ni dosežena. Tudi iz tega razloga je škodljivo dodatno omejevati svobodo govora in cenzuriranje kritik na družbenih omrežjih.
Biografija: Dr. Anton Olaj se je rodil leta 1962 v Novem mestu. Policijsko kariero je začel leta 1981 kot uniformirani policist na Policijski postaji Ljubljana – Vič. Leta 1986 je začel službovati kot kriminalist na PU Novo mesto, kjer je bil med letoma 1990 in 1994 vodja sektorja za zatiranje gospodarske kriminalitete, nato pa vse do leta 2006 načelnik urada kriminalistične policije in do leta 2012 direktor PU Novo mesto. Je veteran vojne za Slovenijo. V času Janševe vlade je bil najprej državni sekretar na notranjem ministrstvu, nato pa generalni direktor policije. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani in opravil znanstveni magisterij na Fakulteti za državne in evropske študije. Leta 2011 je na Evropski pravni fakulteti uspešno ubranil doktorsko disertacijo z naslovom Umestitev običajnih pravil občega mednarodnega prava v pravni red Republike Slovenije. Je avtor več znanstvenih člankov s področja mednarodnega javnega prava in ustavnega prava.
Intervju, ki ga je z dr. Antonom Olajem naredila novinarka Petra Janša, je bil prvotno objavljen v Demokracija
M. D.
