Prejšnjo soboto je v Ljubljani potekal že skorajda tradicionalni Pohod za življenje, zbrane je nagovoril tudi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. Pohod je potekal mirno, dostojanstveno, bile so družine, otroci, bilo je v skladu s predpisi za čas epidemije in premišljevanju o življenju, o veselju nad tem.
Vendar pa so tudi ta pohod levičarski skrajneži želeli zaustaviti, tudi tam je morala posredovati policija. Kronologijo dogajanja lahko preberete tukaj
Kako je bilo na terenu, pa danes na portalu pozareport.si zelo nazorno opisuje dr. Boštjan M. Turk, doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani in član Evropske akademije znanosti in umetnosti.
Zapisal je, da se je želel udeležiti pohoda, ki je bil napovedan okrog 11. ure, z začetkom na Prešernovem trgu v Ljubljane. Prišel je nekoliko pozno in policiste vprašal, kje pa so zborovalci. Povedali so mu, da prihajajo in mu pokazali smer.
“Res sem uzrl skupino, ki je drla na trg, na daleč pa je bila prepoznavna po tem, da so vse ženske nosile rute. Dejal sem si, da so organizatorji očitno pridobili na svojo stran tudi muslimanske ženske, saj je islam privržen enakim vrednotam kot krščanstvo, kar se tiče svetosti življenja,” je zapisal dr. Turk. In nadaljeval:
“Pa sem se jim pridružil, dokler nisem opazil, da je nekaj v temelju narobe. Med njimi je korakal – zavzet in prepričan o svojem prav – visoki funkcionar SD Jernej Štromajer. Nič mi ni bilo več jasno: bil je bradat, korpulenten in zavit v črno volneno suknjo. Na daleč se je zdelo, kot da muslimanski alfa samec varuje krdelo samic, ki protestirajo. A ko sem vrgel še en pogled, mi je postalo jasno vse: ženske niso imele z islamom nič, nasprotno: bile so zamaskirane, da jih ne bi prepoznale nadzorne kamere.” V nadaljevanju je zapisal: “To je bila fašistična, nacistična ali, če hočete, komunistična nasilnost množice, ki se je v smrtnem sovraštvu gibala proti Magistratu, kjer so bili zbrani predstavniki gibanja za življenje.”
Spomnimo. Štromajer je tisti vodilni v SD, ki je kristjanom za Božič zaželel: “Želim vam lep božič, vi umazane živali.”
Pred Robovim vodnjakom je stal dvojni policijski kordon, dr. Turk je policiste prosil za prehod na drugo stran. “Vedno sem raje na strani življenja kot smrti,” je zapisal.
Policist mu je dovolil, a presenetilo ga je, kako prestrašen in živčen je bil.
“Čutil je isto kot jaz, namreč, da samo njihov kordon ločuje življenje od smrti. Na strani tistih, ki so se zbrali v imenu življenja, je bilo namreč največ otrok, potem žensk, nato starejših in še kakšen invalid se je našel. Če bi poteptali otroke ali jih pretepli, bi imeli najhujši scenarij. Bile bi žrtve. A kar je paradoksalno bodlo v oči, je bilo dejstvo, da je bil policijski kordon usmerjen proti skupini sovraštva, ki je na živalski način tulila nekaj v italijanščini (ali španščini), prisegala pa na Antifo, komunizem, marksizem in kar je še teh besed. A vsi policisti so bili obrnjeni proti njim, niti eden proti zborovalcem za življenje. Fotografije dogodka tudi povedo, da niti en policist ni nadziral njih, temveč so se dobesedno vsi posvečali razgrajačem za “bandiero rosso”.
Gibanje za življenje je bilo še v nečem docela nasprotno partijskim anarhistom. Gojilo je kult notranjega življenja, miru, sreče in sprave s sočlovekom. In se zavzemalo za njegovo svetost.
Antifarji pa so bili eno samo kričanje, razbijanje, maltretiranje in ustrahovanje. Bili so to ljudje, ki so izstopili iz sebe.”
Fotografiji udeležencev Pohoda za življenje prejšnjo soboto v Ljubljani.
J. M.
