Če se informacije, razkrite v sobotnem šokantnem pismu nekdanje zaposlene na celjskem sodišču, vsaj v večji meri izkažejo za resnične, potem nismo priča zgolj še enemu v nizu zlorab državnih organov proti predsedniku SDS Janezu Janši, ampak smo, brez dvoma, sredi največjega pravosodnega škandala, kar jih je kdaj doživela država. In brezobzirni zlorabi javnih inšptitucij za tako rekoč mafijsko odstranjevanje političnih nasprotnikov.
Opis dogajanja, ki je prišel v javnost, razgalja popoln razkroj pravne države in namesto vladavine prava slika sistem, ki naj bi deloval po mafijskih principih. Govora je o vnaprej napisani sodbi, o politično motiviranem konstruktiranju obsodb, o dogovorih med sodniki, tožilci in ministrstvom za pravosodje. O navodilih, kdo se sme preganjati in kdo ne. O sodniških karierah, ki so nagrajene z lojalnostjo “pravim ljudem”. O izbranih sodnikih in porotnikih, katerih politične povezave in osebna nenaklonjenost do obtoženih očitno niso več razlog za izločitev, temveč pogoj za imenovanje v primer.
Če gre verjeti razkritjem, se sodbe pišejo vnaprej, zagovornikom se “puščajo luknje”, datumi pa so skrbno izbrani tako, da javnost ne bi bila preveč pozorna – tik pred prazniki, ko so ljudje že z mislimi na oddihu. To ni več samo zloraba položaja. To je posilstvo nad ustavo, nad demokracijo in nad temeljnimi človekovimi pravicami.
Da je Janša pogosto tarča pravosodnega sistema, ni več novost. A če se potrdi, da je bil primer Trenta (ki so ga številni že poimenovali Patria 2) že vnaprej režiran – od izbora sodnikov, porotnikov, usklajevanja z višjimi instancami do pisanja obsodbe na USB ključku – potem to ni več samo Janšev problem. To postane slovenski problem. Problem vseh nas. Ker če se to lahko zgodi enemu, se lahko zgodi komurkoli.
Takšen razkroj zaupanja v sodstvo in tožilstvo pomeni, da nobena odločitev več ne bo verodostojna. Nihče več ne bo mogel vedeti, ali mu sodi pošten sodnik ali pa nekdo, ki ima že vnaprej pripravljeno razsodbo, napisano pod političnim diktatom. Če so sodišča orodje politične elite in če se sodbe pišejo na podlagi “višjih interesov”, potem živimo v sistemu, ki se od zunaj morda zdi demokratičen, znotraj pa gnije v globoki državi.
Zato je zdaj ključno, da se te navedbe raziščejo – javno, transparentno, neodvisno. Če so resnične, mora priti do odgovornosti na vseh ravneh.
A najhuje bi bilo, če bi Slovenija, kot že tolikokrat, preprosto šla mimo. Če bi ljudje skomignili z rameni, novinarji pogledali proč, in če bi tudi tokrat tisti “zgoraj” računali na kolektivni spomin zlate ribice.
Če kaj, je pravosodje temelj vsake demokratične družbe. Če temeljev ni več, pa tudi hiša dolgo ne stoji.
Aleksander Vodeb
