Te dni se večina med nami bolj ali manj uspešno trudi z izpolnjevanjem novoletnih zaobljub. Statistična tehtnica se v prvem mesecu novega leta žal ne nagiba k uspešni izvedbi obljubljenega, saj nas večina obupa že v prvih dneh novega leta. A zgodba Anje Bah Žibert je drugačna. Skupaj z družino se je pred petimi leti zavezala k temu, da bo njihova novoletna zaobljuba trajala. In traja še danes.
Vaša družina je že dlje časa razmišljala o tem, da bi kupili psa, vendar se nikoli niste zmogli dogovoriti, kakšnega si želite. V prazničnih dneh pred petimi leti pa ste povsem nepričakovano spoznali prav posebno pasmo psov, in sicer velikega angleškega hrta. Kaj se je takrat zgodilo?
Drži. En dan smo odšli v bližnji trgovski center, kjer smo nameravali kupiti darila za najbližje. Vladala je prava nakupovalna mrzlica in spraševala sem se, ali so nakupi res tisto, kar nam osmišlja vsak dan. Mene nakupi navadno precej utrudijo, čeprav najbližje rada razveseljujem z majhnimi pozornostmi. In v tistem vrvežu smo jih zagledali – stojnico Društva Hrtji svet in elegantne, pa vendar kar nekako žalostne pse, ki so zviti v klopčičih ležali na tleh. Potrebovali smo samo nekaj trenutkov in soglasno smo se odločili – posvojili bomo hrta. Posvojitev našega Dela je tako postala naša skupna družinska zaobljuba za novo leto.
Zakaj prav hrt? Kaj je bilo na tisti stojnici tako zelo posebnega, da ste tako hitro sprejeli odločitev?
Društvo Hrtji svet je društvo za pomoč hrtom v stiski. So nekakšni posredniki med ljudmi, ki želijo posvojiti točno to pasmo psa, in odsluženimi hrti tekači, ki jih po koncu tekmovalne tekaške kariere čaka upokojitev ali celo usmrtitev. In ko so prostovoljci društva meni in moji družini predstavili zgodbe, smo preprosto začutili, da želimo enemu izmed njih pomagati. Želeli smo, da postane del naše družine, da dobi varen in topel dom.
Po podatkih britanskih humanitarnih organizacij se na Irskem in v Veliki Britaniji vsako leto skoti okoli 60.000 velikih angleških hrtov, od teh je 40.000 ubitih že kot mladičev, ker ne dosegajo ustreznih kriterijev za pse tekače. Vsako leto je v register »profesionalnih tekačev« na novo vpisanih 20.000 hrtov, enako število jih vsako leto zavržejo, ker niso več primerni za tekmovanje. Le vsak četrti tekmovalni hrt ima to srečo, da ga rešijo humanitarne organizacije za pomoč hrtom in nato posvojijo prijazni ljudje.
Koliko časa je preteklo, da ste vašo novoletno zaobljubo izpolnili, kdaj je Del prišel v vaš dom?
Veliki angleški hrt Del je iz daljne Irske, skupaj z ostalimi posvojenci, prišel k nam v času velikonočnih praznikov in še istega dne postal nepogrešljivi del naše družine. Imel je pravzaprav srečo v nesreči, saj njegovi tekmovalni rezultati niso bili vrhunski, zato so ga lastniki kmalu odpisali in ga želeli že po dobrih dveh letih in pol starosti usmrtiti. Zato smo še toliko bolj veseli in ponosni, da smo se odločili za njegovo posvojitev. Všeč nam je bilo, da v društvu Hrtji svet posvojitve jemljejo zelo resno. Pred njegovim prihodom so tako prišli na ogled našega doma, saj so se želeli prepričali, ali imamo primerne pogoje za posvojitev te pasme psa. Veliki angleški hrti so namreč precej veliki in morajo prebivati v hiši, ne zunaj nje, potrebno pa jim je omogočiti tudi dovolj gibanja na prostem.
Morda bodo mnogi pomislili tudi na denar. Ali je posvojitev velikega angleškega hrta velik finančni zalogaj?
Ne. Kljub izjemnim rodovnikom, ki jih imajo, smo za Dela plačali zgolj postopek posvojitve, veterinarski pregled, nekaj cepljenj in prevoz v Slovenijo.
Najverjetneje ste se pred prihodom Dela morali podučiti o marsičem. Bi lahko rekli, da ste se na njegov prihod dovolj dobro pripravili?
Društvo Hrtji svet nam je nudilo oporo, marsikaj smo prebrali, pa vendar lahko rečem, da smo o težavah, ki jih imajo psi posvojenci, vedeli premalo. Pa saj je tako pogosto v življenju, na vse se, žal, ne moreš pripraviti. Ob njegovem prihodu smo premalo vedeli o tem, kakšne travme vse lahko psi posvojenci doživijo v svojem življenju. In tudi naš Del jih je doživel. Še danes se spominjam, kako zelo se je zbal, ko je prvič zaslišal zvoke sesalca, hoja po stopnicah mu še vedno povzroča precejšnje preglavice, prav tako ne prenaša ostalih štirinožcev. Dela še danes spremlja tudi t. i. spalna agresivnost, ki je navadno posledica krutega ravnanja v preteklosti, to je zbujanja z elektrošoki.
Ste imeli tudi vi kakšno neprijetno izkušnjo z njim?
Sem, vendar je bila to na koncu pozitivna in dobrodošla izkušnja za vso družino. Del se namreč neizmerno rad »crklja«, zelo rad tudi spi ob meni. Žal pa se je enkrat zgodilo, da sem ga v spanju nehote brcnila z nogo, on pa je na to odreagiral z ugrizom v moj obraz. Takrat sem se bolj kot zase ustrašila zanj, saj se je več kot očitno še kako zavedal, kaj je storil. Zbežal je na svoj prostor in se tresel »kot šiba na vodi«, lahko rečem. Bil je v večjem šoku kot jaz. Kot zanimivost naj povem, da dobijo hrti ob doživljanju stresa prhljaj po vsem telesu. Del je takrat postal skorajda povsem bel, čeprav je rjave barve. Moja rana se je zacelila in velika šola za vso družino je bila, da moramo postaviti meje, kje Del lahko poležuje in kje ne.
Verjamemo, da se danes Del v vašem domu počuti odlično. Kaj pa njegova prisotnost pomeni vam, vaši družini?
Naj se sliši še tako klišejsko, vendar si po petih letih ne predstavljamo življenja brez njega. Tako, kot smo mi njegovi skrbniki, tako je pravzaprav tudi on naš skrbnik. Vsak večer, preden zaspi, se pred spanjem sprehodi po hiši in preveri, ali smo vsi v svojih posteljah, potem pa se kot nekakšna glava družine še on odpravi na svoj prostor in zaspi. Večkrat rečem, da je pozitivna energija naše hiše – tudi, če smo vsi slabe volje in pridemo domov mrkih pogledov, nas on vedno razveseli.
Za lastnike ali posvojitelje hrtov je običajno, da ostanejo vse življenje zvesti tej pasmi, večina pa se jih le stežka upre skušnjavi, da posvojijo ali kupijo zgolj enega. Ali tudi vaša družina razmišlja o posvojitvi še kakšnega hrta?
Ja, res pravijo, da ko imaš enkrat enega hrta, bi si želel imeti vsaj še enega. V naši družini to, žal, ni mogoče, saj bi v hiši potrebovali več prostora. Nenazadnje pa tudi nismo prepričani, kako bi v takšnem primeru ravnal Del, ki se zdaj obnaša povsem »kraljevsko« in hitro pokaže ljubosumnost, če ni v središču pozornosti. Vsekakor pa naša družina ostaja zvesta tej pasmi psov. Del je res postal del našega življenja.
ALI STE VEDELI? Veliki angleški hrt je najhitrejši pes in za gepardom druga najhitrejša kopenska žival. Dosega povprečno hitrost nad 65 km/h. Zanj je značilen t. i. dvojni galop, pri katerem vse štiri noge ostanejo v zraku dvakrat. Teče kot gepard in ne kot konj. Gre za psa, ki skorajda ni zmožen sedeti, saj mu to onemogoča njegova fizična zgradba – noge so običajno predolge in preveč mišičaste. Kljub ljubezni do hitrega teka je sposoben poležavati na svojem ležišču tudi po 18 ur na dan. Hrti so danes ena najbolj izkoriščanih živali na svetu, saj ljudje z njimi služijo vrtoglave vsote denarja.
A. L.
