“Robert Golob ni novi Drnovšek, še manj je generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković novi Gregor Golobič. Med njimi je vesolje razlik,” je v odmevnem intervjuju za Dnevnik povedala Mojca Šetinc Pašek, ki je bila nedavno izključena iz Gibanja Svoboda. Razkrila je tudi, da je edini cilj stranke obstanek na oblasti in da si pod to vlado ne moremo obetati nobenih še tako nujno potrebnih reform.
“Sama sem Janeza Drnovška spoznala kot mlada novinarka, pri čemer me je navduševal zlasti njegov politični slog, ki je bil pragmatičen, racionalen, nikoli populističen … Drnovšek je bil obdan z ministri in svetovalci, ki so na svojih področjih vedeli več, kot je vedel on sam. Kar imamo danes, je žal povsem druga zgodba,” je povedala.
Pod to vlado po njenih besedah tako ne bo nobenih napovedanih reform: “Izginile so z dnevnega reda. Morda bi lahko izpeljali reformo plačnega sistema, če bi pogajanja do konca vodila Sanja Ajanović Hovnik. Nova ministrica za zdravje se mi zdi sicer kompetentna oseba, ima pa težko nalogo. Gotovo tudi sama dobro ve, da je čas za pravo zdravstveno reformo že potekel in da jo čaka le popravljanje napak za nazaj.”
Delovanje stranke in njenega predsednika Roberta Goloba ocenjuje kot konfuzno. Ob tem je kot primer izpostavila zadnjo idejo o krčenju števila ministrstev po tako imenovanem švicarskem modelu. “Ta poteza se mi zdi smešna, ker smo pred letom dni vsi na glas zagovarjali in ljudi tudi na referendumu prepričevali, da je za dobro delovanje vlade po menedžerskih principih bolje imeti 20 ministrov. Zdaj pa jih bomo zaradi istih menedžerskih principov imeli dvanajst, deset oziroma morda sedem. Ker je predsednik vlade nenadoma ugotovil, da se ne da normalno usklajevati 20 ministrov in ministric. Tvorec te ideje švicarskega modela zanesljivo ne pozna prav dobro. Švica je federalna država, razdeljena na kantone, ki imajo veliko avtonomijo, na zvezni ravni pa je sedem ministrstev, ki delujejo kot superresorji, pri čemer je eno ministrstvo vedno v rokah opozicije. Bomo mi predali en resor osovraženi opoziciji? Take ad hoc domislice daje nekdo, ki o političnih sistemih in oblikah vladanja ne ve prav dosti,” je dejala.
Na konfuzno delovanje po njeni oceni kaže tudi cel kup izrednih sej, nujnih postopkov, zakonov, ki jih na vrat na nos vlagajo v parlamentarno proceduro. “Govorimo o 53 glasovih, če sodelujeta še manjšinska poslanca, celo o 55. Take večine v preteklosti ni imel še nihče in če bi jo znali uporabiti, bi moralo biti vladanje v skladu z ustaljenimi demokratičnimi postopki pravzaprav lahkotno. Problem pa je, da nekdo misli, da mora prehitevati, to je predsednik vlade, ki želi s tem dokazovati svojo učinkovitost,” je povedala.
Tak primer je po njenih besedah bil, ko je vladi prvič padla javnomnenjska podpora: “To je sovpadalo z napovedjo dviga premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Nekdo se je čez noč spomnil, da bi javnomnenjsko podporo stranki lahko rešili s poslanskim zakonom, ki predvideva ukinitev tega zavarovanja. V bistvu je šlo za star predlog LMŠ, ki je bil nedodelan, zlasti v finančnem delu. O tem smo govorili v poslanski skupini. Seja je bila kot vedno strogo zaprta za javnost. Tam smo bili soočeni s tem, da bo vložen zakon, poslanci pa smo morali prispevati bianko podpise. Zakon se je v parlamentarno proceduro vlagal pozno popoldne. Zvečer sem prosila strokovnega sodelavca, ki je delal na tem zakonu, da nam ga pošlje, da si ga preberemo in vidimo, kaj smo sploh predlagali. Takrat sem ugotovila, da je to predlog LMŠ in da pomanjkljivosti niso bile popravljene. Na to sem opozorila poslanske kolege, rekoč, da moramo paziti na finančni strani, saj lahko nastane velik primanjkljaj v zdravstveni blagajni, ki ga bo moral kriti državni proračun in ki se bo iz leta v leto povečeval. Očitno so do večera informacije nekako pricurljale do novinarjev. Kmalu sem bila prva med osumljenimi, najbrž zato, ker sem nekdanja novinarka in ker z nekaterimi novinarskimi kolegi še vedno gojim prijateljske odnose. Ne, nisem bila jaz vir teh informacij in tudi sicer nisem vir informacij, ki uhajajo iz poslanske skupine z 41 ljudmi – kar je ob tako velikem številu poslancev najbrž nemogoče preprečiti, pa če je nadzor še tako vseprisoten. Ker pa je bilo sumničenje tako veliko, je Robert Golob predlagal, naj si poslanci med seboj pregledamo telefone.”
Kot pravi, so danes njeni odnosi z Golobov “nikakršni”. “Kot je sam rekel, je ta zgodba zanj zaključena. Enako lahko rečem tudi sama,” je dejala.
Kljub temu kot poslanska ostaja znotraj poslanske skupine Gibanja Svoboda, a, kot je dejala, verjetno ne več dolgo: “Hkrati z mojo izključitvijo iz stranke je namreč vodja poslanske skupine Borut Sajovic dobil ukaz, da se me nemudoma razreši iz vseh delovnih teles državnega zbora, v katerih sem delovala. Samo zaradi postopka, po katerem mora predlog na mandatno-volilno komisijo, me še niso uspeli razrešiti kot predsednico preiskovalne komisije. Kar počnejo, je dejansko onemogočanje dela poslanca in je v nasprotju s parlamentarnim poslovnikom. Vse kaže, da je moj formalni odhod iz poslanske skupine samo še vprašanje časa.”
A. V.
