Poročali smo že, da so morali v torek zaradi kadrovskih rošad in pritiskov na nekatere voditelje in novinarje, ki ga izvaja novo vodstvo RTV Slovenija, na ljubljansko urgenco odpeljati mlado voditeljico TV Dnevnika Valentina Plaskan. Slednje je zdaj za Slovenske novice razkrila, kaj se je pravzaprav dogajalo.
“Četudi je naš um prepričan, da zmoremo vse, nam telo včasih zelo glasno pokaže, da je treba postaviti meje. Verjamem, da so takšna opozorila, kakorkoli že nas pretresejo, dragocena, da jih postavimo drugim in sebi. Podrobnejše preiskave še potekajo, prve ocene pa nakazujejo, da je šlo za napad tesnobe, do katerega je prišlo zaradi stresa in pritiskov, ki sem jih bila deležna v službi, pa tudi zaradi izgorelosti,” je povedala novinarjem.
Samo dogajanje je bilo po njenih besedah res travmatično. “Na neki točki sem mislila, da doživljam infarkt, tiščalo me je pri srcu, moje telo se je treslo, nisem mogla normalno dihati niti hoditi ali sedeti. Zahvaliti se moram tudi sodelavkam in sodelavcem, ki so do prihoda reševalne ekipe nesebično priskočili na pomoč prav tako za želje aktiva novinarjev po čimprejšnjem okrevanju,” je povedala.
Razkrila je, da je skozi vse poletje, ko je bil velik del kolektiva informativnega programa na dopustu, delala po cele dneve, tako uredniško kot tudi voditeljsko in novinarsko, ter je bila že konec poletja na robu izčrpanosti: “V začetku septembra me je močno pretresla še nenadna smrt prijatelja, cenjenega mentorja in sodelavca Saša Hribarja, s katerim sem vrsto let sodelovala v oddaji Radio GaGa. Teden zatem pa so se z danes na jutri, brez konkretnejših analiz, ki bi mi bile predstavljene, pričele kadrovske zamenjave z delovnih mest voditeljice in urednice, ki sem jih opravljala do zdaj.”
Kot je povedala, so pod novim vodstvom čez noč prihajale zahteve po tem, da spreminja svoje načrte, ki so bili zaradi vnaprej znanega urnika postavljeni do konca novembra: “Česa takšnega nisem doživela niti v veliko bolj nepredvidljivem zasebnem sektorju. S strani nekaterih sodelavcev sem bila deležna tudi pavšalnih oznak o svojem delu, ki niso bile podkrepljene z dejstvi ali kakšno resnejšo analizo, ena od sodelavk je v ponedeljek name kričala na sestanku pred celotno redakcijo, kar tako. To so nedopustni pritiski, ki so bili seveda prisotni že prej, s strani manjšega dela kolektiva informativnega programa. Nekateri med njimi so neresnice in nepreverjene informacije objavljali tudi na portalu Tukaj.smo. V člankih so me izključno žalili in napadali. Čeprav je odraslemu človeku jasno, da takšno vedenje več pove o posameznikih, ki ga prakticirajo kot o naslovniku, pa so tovrstni pritiski v zadnjih dneh znova šli čez mejo. Moje telo mi je zgolj jasno pokazalo, da moraš na neki točki, tudi v službi, jasno reči dovolj je.”
Kot pravi, težko razume, da posamezni novinarji “celo v profesionalnem okolju prav v vsakem dogodku iščejo podlago za poustvarjanje razdora in domnevnih ideoloških delitev, ki bi morale ostati v prejšnjem stoletju ali vsaj pred vrati samostojne države”: “Milo rečeno razčlovečujoče je, da ti kar tako ‘za zraven’ brez slabe vesti prilepijo še ‘domnevno’ politično konotacijo, predvsem pa s takšnimi nepreverjenimi trditvami zavajajo javnost.”
A. V.
