Predsednik SDS Janez Janša je bil pred dnevi, ko je zapisal, da je vlada Roberta Goloba z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja napovedala novo državljansko vojno, s strani politične levice deležen očitkov, da spodbuja k vojni. Včeraj se je Janša na te nenavadne očitke z daljšim zapisom odzval na Twitterju. Zaradi aktualnosti zapis objavljamo v celoti.
“Pravijo, da k državljanski vojni kliče tisti, ki je obsodil vladno ukinitev Dneva spomina na žrtve in ne tisti, ki je barbarsko odločitev sprejel. Spomnimo se, da so mnogi med njimi februarja lani prav tako trdili, da je Ukrajina napadla Rusijo in ne obratno.
Danes je vsakemu popolnoma jasno, da je vladna ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja v Slovenijo ponovno odkrito vrnila zlovešči duh državljanske vojne. Česa podobnega še nikoli ni storila nobena vlada katerekoli države. Vendar hladni piš ni šele od včeraj.
Že vse od leta 2012 nam javno, množično in izjemno medijsko podprto grozijo s smrtjo. Kolovodjem teh, ki so grozili s smrtjo celo v času epidemije in ob tem ogrožali življenja in zdravje šibkih sodržavljanov, sežigali lutke politikov ter po trgu pred parlamentom brcali replike njihovih glav, celo vračajo izrečene globe.
Hkrati pa nam očitajo sovražni govor.
Vodjo teroristične in zločinske Udbe pokopljejo z vojaškimi častmi, proslavljajo nastanek totalitarne komunistične stranke, kipe diktatorja vračajo v protokolarne objekte in hkrati ukinejo muzej slovenske osamosvojitve.
Če to kdo javno obsodi, mu očitajo vračanje v preteklost. In nestrpnost.
Poveličujejo krvavo revolucijo in bratomorno vojno, času enopartijske diktature pravijo čas napredka, iz zgodovinskega spomina brišejo velika slovenska imena, ki so se v prejšnjem stoletju javno izpostavila za demokracijo ter demokratično in samostojno Slovenijo.
A glej. Če kdo temu javno nasprotuje, je on obtožen avtoritarnosti.
Iz tedna v teden paradirajo z orožjem, v uniformah s totalitarnimi simboli, prepevajo pesmi o krvi in maščevanju ter nas pošiljajo v Argentino in na strelišče. Brez ene same reakcije tožilstva ali sodstva.
Ko kak razmišljujoč posameznik spozna, da se je to nekoč že dogajalo in pozove k obrambi, takoj njega obtožijo, da poziva k nasilju. Tudi to je bilo že videno. Preden sta Kardelj in Kidrič spomladi 1942 zaukazala fizično likvidacijo slovenske elite, sta pod grožnjo smrtne kazni prepovedala celo kakršen koli oborožen odpor zoper okupatorja izven OF. Nato so njune trojke in horde pod vodstvom Zdenke Kidrič in Ivana Mačka v Ljubljanski pokrajini v samo nekaj mesecih pomorile skoraj 1000 Slovencev in Romov, istočasno pa je padlo le nekaj italijanskih okupatorjev. V času, ko ni bilo še nobene vaške straže ali domobrancev.
Zadnje leto je vladna koalicija nagrmadila vrsto potez, ki predstavljajo obujanje ideološkega spopada in kulturnega boja. Nekatere je dogradila z veliko dozo aktualnega revanšizma. Nobene od teh potez ni predlagala ali sprožila opozicija ali civilna družba. Nekatere med vladnimi potezami so v temeljnem nasprotju z ustavnimi vrednotami slovenske države.
Hkrati je vladna koalicija odpovedala pri reševanju vsakdanjih stisk ljudi in še bolj pri reformnih obljubah. Izvedla je celo dve anti reformi. Prepolovila je dvig neto plač vseh zaposlenih ter ustavila izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi bolnih in starejših. Iz razvojnih programov briše izgradnjo cest, vrtcev, šol in športnih dvoran ter hkrati povečuje financiranje tistih, ki so zadnja leta grozili s smrtjo. Upokojence je povsem pustila na cedilu, odnos do kmetov in podjetnikov je podcenjujoč, mestoma celo žaljiv. V letu dni je Golobova vlada naredila zelo malo koristnega za Slovenijo, škode pa bistveno več kot katerakoli vlada doslej. Očitnost katastrofe, narcisoidnost ključnih akterjev ter popoln nadzor vlade od stricev iz ozadja hkrati krhajo odnose v sami vladni koaliciji.
Takšne razmere ustvarjajo dodaten prostor za prodor totalitarnega koncepta najbolj radikalnih elementov vladne koalicije in globoke države v njene poteze. Podporo dobijo tudi zaradi pričakovanja, da bo hrup, ki ga z njimi ustvarjajo, preglasil sirene tonečega vladnega Titanika.
Ne bo. Tako kot Putinu ni uspelo, da bi preko svojih zvočnikov za agresijo na Ukrajino okrivil kar njih same, tudi njegovemu odlikovancu Kučanu ne bo uspelo za obujanje duha državljanske vojne okriviti tiste, ki so na žalni slovesnosti pred Dnevom spomina ravno v času njegovega ukinjanja prosili zgolj za mrliške liste, dostojen pokop žrtev ter pravico do resnice in spomina.
Ko smo lansko leto prvič obeležili Dan spomina, nihče v Evropi ni posebej poročal o tem. Vsem se je to zdelo samoumevno. Ob šokantni ukinitvi tega dneva s strani aktualne vlade RS pa je ta barbarska poteza široko odmevala in še vedno prihajajo začudena vprašanja. Nič ne bi moglo bolj jasno razkriti neokomunističnega, proto totalitarnega bistva aktualnih oblastnikov kot dejanje, ki je v popolnem nasprotju z vrsto deklaracij in konvencij evropskih institucij. Tudi v popolnoma levih okoljih EU ni nikakršne podpore za dejanja, ki zanikajo pravico do groba in spomina. Levim propagandistom prav tako ne uspe pojasniti, kako bi bili pomorjeni romski otroci iz Iške lahko sodelavci okupatorja. Kot jih je označil Zoran Janković. In kot to počnejo pri opravičevanju nekaterih drugih zločinov.
Obenem tudi v Sloveniji srečujem številne posameznike, ki so lani Dan spomina ob medijskem molku spregledali. Da obstaja, so izvedeli šele ob ukinitvi. Hkrati mnogi v šoku sprašujejo, ali je res, da so slavni partizani, ljudje iz grobnice narodnih herojev, maja 1942 hladnokrvno pomorili cele družine z otroki in nosečnicami vred. In ali je res, da njihovih posmrtnih ostankov ljubljanski župan Zoran Janković ne dovoli pokopati na pokopališču na Žalah? Golobova vlada je s svojim barbarskim sklepom paradoksalno postoterila vedenje domače in tuje javnosti o doslej skrivanih mračnih plateh t. i. NOB.
Barbarska odločitev Svobode, SD in Levice, verjetno sugerirana od Milana Kučana na tistem famoznem pogovoru na Ljubljanskem gradu, je bila tako ne samo globoko proti civilizacijsko dejanje, temveč hkrati tudi velik strel v lastno koleno.
Resnice niso zaustavile niti betonske pregrade v Hudi jami, niti minirane gmote skal nad kraškimi brezni Roga. Kljub temu, da so jo zaustavljali z neizmerno količino represije in zaukazanim molkom. Kljub temu, da se danes trudijo z neizmerno količino laži in ponovnimi grožnjami z represijo.
Sila spomina bo premagala silo pozabe in kultura življenja bo vedno močnejša od kulture smrti. Zato bo 17. maj kot Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja ostal. Naslednje leto bo to zagotovo eden od najbolj obeleženih spominskih dni v državi.”
A. V.
