V prvem desetletju novega tisočletja so slovenske banke množično nudile posojila, vezana na švicarske franke. Potrošnikom so jih predstavljale kot ugodne in zanesljive ter še posebej primerne za tiste, ki zaradi kreditne sposobnosti ne morejo najeti posojila v evrih. Obrestna mera za posojilo v frankih je bila namreč precej nižja od obrestne mere za posojilo v evrih, posledično pa je bila nižja tudi mesečna obveznost. Tako je bilo v nekaj letih gospodinjstvom podeljenih okoli 16.000 tovrstnih posojil v skupni vrednosti več kot 1,2 milijarde evrov.
Januarja 2015 je sledil šok
Imetniki posojil v začetku niso opazili, da bi bilo s posojili kaj narobe, dvom pa se jim je začel porajati, ko se je začelo razmerje med frankom in evrom, ki je bilo v času finančne konjukture močno v prid evru, nagibati v prid franku. Mesečni obroki posojil (te banke iz frankov preračunavajo v evre), so se začeli nenadoma močno povečevati, prav tako je začela močno naraščati glavnica. Da bi umirila nastali položaj, predvsem pa zavarovala lastno gospodarstvo, ki mu je močan frank škodil, je Švicarska nacionalna banka septembra 2011 zamrznila tečaj franka (na raven 1,2 franka za evro). Nekaj let ji je z enormnimi nakupi evrov na trgu takšen tečaj uspelo vzdrževati, januarja 2015 pa je sledil šol. Iz banke so namreč sporočili, da bodo tečaj znova prepustili prostemu trgu, posledica česar je bilo, da je vrednost franka napram evru v hipu poskočila za 30 odstotkov, skupaj z njo pa tudi vrednost mesečnih obrokov imetnikov posojil v frankih in vrednost njihovih glavnic. Ljudje, ki so denimo vzeli posojilo za 30 let in so ga odplačevali že 10 let, so bili naenkrat banki dolžni več, kot so sploh dobili posojila, prav tako se jim je močno zvišala višina mesečnega obroka.
Ker je vrednost Liborja, od katerega so odvisne obresti posojil v švicarskih frankih, od leta 2015 precej padla, je slednje nekoliko omililo težave imetnikov posojil, saj se je višina mesečnega obroka postopoma vrnila v stare okvirje (ne pa tudi višina glavnice), a slednje še ne pomeni, da lahko trenutno mirno spijo. Položaj franka je namreč še vedno precej močan, prav tako se lahko začne višina Liborja z rastjo gospodarske aktivnosti postopoma povečevati.
Tudi zato si v Združenju Frank, ki združuje imetnike posojil v švicarskih frankih v Sloveniji, že dlje časa prizadevajo, da bi del odgovornosti za tovrstna “posojila z napako” prevzele banke. Do zdaj sicer pri tem niso bili preveč uspešni, saj se banke otepajo vsakršne odgovornosti in to kljub temu, da jih je Banka Slovenije že leta 2005 opozarjala, da tovrstna posojila prinašajo tveganja za imetnike posojil in da morajo banke komitentom celovito predstaviti vsa tveganja, ki obstajajo.
Sodna praksa se počasi obrača v prid imetnikov posojil
Se je pa s pomočjo združenja nekaj deset imetnikov tovrstnih posojil odločilo banke tožiti. Prve sodbe so bile sprejete v prvi polovici letošnjega leta in za imetnike posojil niso bile ugodne, saj so sodišča njihove zahtevke na prvi stopnji (povečini je šlo za zahtevo, da se posojilo prilagodi tako, kot da bi ga imetniki najeli v evrih) zavrnile. Se je pa zadeva na sodiščih začela obračati junija, ko je imetnica tovrstnega posojila v izvršilnem postopku uspela s pritožbo na višjem sodišču. Slednje je namreč ugotovilo, da posojilni pogoji do najemnika posojila niso bili pošteni. Hkrati je tudi zapisalo, da pogoji vso tveganje zaradi spreminjanja valut prenašajo na potrošnika, kar pa da je nesprejemljivo. Drugo zmago je prinesla julijska sodba Višjega sodišča v Mariboru, ki je sodbo prve stopnje sicer razveljavilo, ker je ocenilo, da bi moral biti sodnik, ki je sodil, izločen, a je istočasno tudi zapisalo, da mora sodišče v ponovljenem sojenju posebej tehtno presojati o enakopravnosti strank oziroma pogodbenega ravnotežja. Ravno to pa je tisto, za kar si prizadevajo tožniki.
Pravno mnenje: Banke zlorabile svoj položaj
Da so banke zlorabile položaj, ugotavlja tudi pravno mnenje, ki ga je Združenje frank naročilo pri Inštitutu za ustavno pravo. Mnenje, ki sta ga napisala nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič in nekdanji sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, ugotavlja, da so banke z zavajajočim oglaševanjem posojil zlorabljale svoj položaj in neinformiranim kreditojemalcem v slabi veri prodale “pokvarjena” posojila, pri katerih je nesorazmerno in celotno tveganje na strani kreditojemalcev. Pravnika v mnenju poudarjata odgovornost države, ker na sodiščih ne ščiti kreditojemlcev ter ne ugotavlja in sankcionira kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Med drugim predlagata sistemska rešitev problema švicarskih kreditov, ki bi z zakonom posegel v posojilna razmerja za nazaj, s pretvorbo kreditov v evrske po tečaju na dan sklepanja pogodb. Opozarjata namreč, da je to v interesu države, saj da če se bodo imetniki posojil obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice in pri tem uspeli, bo morala celotno breme namesto bank prevzeti država.
In kaj pravi vlada?
V Združenju Frank državo že ves čas opozarjajo, naj najde rešitev za potrošnike, ki so najeli sporna posojila, a sedanja vlada, vsaj tako kaže, za slednje nima posluha. Nanjo so se v združenju prvič obrnili januarja 2015, a so bili, kot pravijo, zavrnjeni s pojasnilom, da so banke ravnokar prejele milijardno javno dokapitalizacijo “in jih ne smemo spet vznemirjati”.
Vlado torej bolj kot položaj imetnikov nekaj tisoč posojil z napako, ki v strahu čakajo, kaj se bo zgodilo z njihovim posojilom, skrbi položaj bank. Ob tem se zunanji opazovalec lahko le vpraša, kdo jo je izvolil in komu je odgovorna. So to banke ali volivci, med katerimi so tudi imetniki podtaknjenih posojil v švicarskih frankih?
M. R.
