Obtožbe, ki jih je general Andrija Rašeta, namestnik komandanta petega armadnega območja s sedežem v Zagrebu, izrekel na račun slovenskih oblasti, je odločno zavrnil namestnik slovenskega ministra za obrambo in vodja komisije za odhod JA iz Slovenije, Miran Bogataj.
Lažne obtožbe armade
Še posebej je zavrnil trditev, da Slovenija ne spoštuje tistega dela Brionske deklaracije, ki govori o razpustitvi Teritorialne obrambe, saj so to obveznost v celoti izpolnili. Enote, ki jih ima Slovenija oblikovane, pa so bile v skladu z letnim načrtom dela na usposabljanju. Prav tako je zavrnil obtožbo, da Slovenija armadi noče vrniti oborožitve in opreme, katere vrednost je ocenil na najmanj 2 milijardi dinarjev.
Bogataj je dejal, da je jugoslovanska armada Sloveniji maja lansko leto (1990) zaplenila 45 odstotkov vseh njenih materialno-tehničnih sredstev in opreme, kar so ocenili na vrednost okoli 3,5 milijarde dinarjev. Glede vračanja opreme in oborožitve je Bogataj dejal, da se Rašeta očitno ne zaveda, da je od 27. junija potekala vojna, v kateri je bilo veliko sredstev in opreme uničene.
Po drugi strani pa je armada na sestanke glavne komisije in pokrajinskih komisij prihajala z nepopolnimi načrti o umiku in zahtevah po opremi, ki jih je vseskozi spreminjala in se izmikala konkretnim dogovorom ter se je nasploh obnašala nepredvidljivo.
Prav tako ni bilo nobenega napredka pri vprašanjih glede vojaških stanovanj ter vojaških pokojninskih in zdravstvenih zavarovanj, saj armada ni hotela plačevati tovrstnih zavarovanj, zato se je postavilo vprašanje o prevzemu teh obveznosti.
JLA je Slovenijo izsiljevala tudi glede nadzora zračnega prostora in lastništva nad opremo na letališču Brnik.
Ob tem je Bogataj dejal, da je nadzor zračnega prometa civilna zadeva in da je to samo še eden od pritiskov na Slovenijo, da bi ji namreč ponovno sesuli zračno kontrolo in ji s tem onemogočili letalski promet.
Pospešen umik jugoslovanske armade iz Slovenije
Enote JA pa so se pospešeno umikale iz vseh krajev Slovenije, kjer so imele svoje objekte. Tako so na Obrežju našteli kolono 140 vojaških vozil, ki so jih spremljali vojaški helikopterji gazela. Iz Celja je odpeljal vlak s 25 polno naloženimi železniškimi tovornimi vagoni. Na njih so bili tovornjaki, gradbeni stroji, terenska vozila, štiri poljske kuhinje in štirje enocevni topovi.
Vojaki so po tem na nove vagone vedno znova nalagali novo opremo, tako da je bilo predvideno, da bodo iz Celja v kratkem odpeljale še tri dolge vojaške kompozicije opreme. »Živahneje« je postajalo tudi na vojaškem letališču Cerklje ob Krki.
Različno močne eksplozije so odmevale že več dni, prav tako so se vrstili neprekinjeni rafali iz avtomatskega orožja in težkih strojnic. Jugoslovanska letala, ki so spremljala kolono 111 oklepnih transporterjev in drugih vojaških vozil, ki je v skladu z načrtom umika zapustila vrhniško vojašnico in krenila proti Zagrebu, so nizko preletavala pot umika in po nepotrebnem vznemirjala civilno prebivalstvo.
Prav tako sta se počasi praznili vojašnici v Novem mestu in Črnomlju. Zaradi vojne na Hrvaškem je namreč na novomeški železniški postaji že dva dni na premik čakala železniška kompozicija s 45 vagoni, medtem ko je umik po cesti potekal nemoteno.
Hrvaška pred velikim spopadom
Hrvaška je bila pred velikim vojaškim spopadom, ki se je začel dva dni prej v Posavini okrog Okučanov in Stare Gradiške. Takrat se je bojem na strani srbskih paravojaških enot (teroristov), ki niso priznavale hrvaških demokratično izvoljenih oblasti, pridružilo tudi 17 tankov banjaluškega korpusa JA. Te enote so namreč hoteli območje zahodne Slavonije ali »pakraške krajine«, čeprav so živeli tam pretežno Hrvati, pridružiti veliki Srbiji.
Tako je zvezna vojska s svojim posredovanjem na srbski strani razblinila vse sanje o skorajšnjem miru na Hrvaškem.
Avtor: Tomaž Kladnik
Vir: gov.si/Slovenija30
