Včerajšnja objava, da je Onkološki inštitut v Ljubljani bolnikom odpovedal kemoterapije, ker jim je zmanjkalo osnovnega zdravila za to, je v slovenski javnosti povzročila velik odziv in ogorčenje. Zaenkrat se tudi še vedno ne ve, kdaj bodo lahko nadaljevali z zdravljenjem bolnikov, domnevno se jim dobavitelj, to je zasebno podjetje, ne javlja. Nekateri svojci bolnikov že napovedujejo tožbe, razumljivo, pri hudo bolnih je lahko že vsaka ura usodna.
Primer pomanjkanja zdravila in prekinitev zdravljena pa je samo še dodatno razgalil, kako zelo na tleh je slovensko zdravstvo.
Bolnikov na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani je vse več, ti se tudi zdravijo vedno dlje. Ko so načrtovali stavbo, v katero se je pred dobrim desetletjem preselil OI, je bilo na leto skoraj 4 tisoč manj pregledov in 2 tisoč manj operacij kot zdaj. Na ministrstvu za zdravje pa v prihodnjih dveh letih ne načrtujejo širitve prostorov, zaposleni na OI ob tem opozarjajo, da bi nekaterih prostorov moralo biti dvakrat več. Navajajo, da nimajo ambulant, pacienti se po opravljeni kemoterapiji, ki trajajo od 2 do 8 ur, od zjutraj do zvečer, nimajo niti kam usesti. V prostorih, kjer prejemajo kemoterapijo, so postelje običajno zasedene, čakalnica je polna. V tem delu imajo nekaj več kot 25 postelj, dnevno se zvrsti preko 350 bolnikov.
Onkološkemu inštitutu primanjkuje tudi zdravnikov specialistov, na internistični onkologiji jih imajo trenutno 34, potrebovali bi jih 70. Radioterapevtov onkologov bi rabili petino več. Primanjkuje jim tudi medicinskih sester, znano je, da so letos nekatere oddelke ali dele teh zaradi pomanjkanja kadrov začasno enostavno zaprli. Rešitve vidijo v razpisu novih specializacij in navduševanju mladih za poklic, glede prostorov pa gradnjo novega objekta ali vsaj prizidek k obstoječi zgradbi. Podobno pomanjkanje prostora je tudi v nekaterih klinikah, na primer na gastroenterološki so postelje z bolniki kar na hodnikih.
Čakalne dobe se povečujejo
Drugi primer, ki kaže, da je s slovenskim zdravstvom sistemsko nekaj zelo narobe, so čakalne dobe. Te se še vedno podaljšujejo, čeprav minister za zdravje Aleš Šabeder nenehno zatrjuje, da na ministrstvu sprejemajo ukrepe za obvladovanje le teh. “Realnost pa je drugačna,” je včeraj ponovno opozorila tudi poslanka Jelka Godec, sicer znana kot predsednica dveh parlamentarnih preiskovalnih komisij (v prejšnjem in zdajšnjem sklicu), ki preiskuje nepravilnosti v sistemu.
Godčeva je navedla, da je 1. septembra 2019 v naboru 25 zdravstvenih storitev na prvi pregled čakalo 88.651 oseb, to je 6723 več kot 1. septembra 2018 in 5890 več kot 1. avgusta 2019. Povečanje je 8,2- oziroma 7,1-odstotno.
Ob tem je nad dopustno dolgo čakalno dobo za prvi pregled čakalo 35.664 oseb (899 več kot 1. avgusta). Na 379 izbranih zdravstvenih storitev pa je čakalo 112.766 oseb ali kar 15.322 (15,7 odstotka več kot lani ob tem času) in 6.090 (5,7 odstotka več kot avgusta 2019).
“V tišini vzhaja eden največjih projektov Šarčeve vlade”
Če ob tem kdo meni, da je zdajšnja vlada temu področju namenila kaj več pozornosti, se moti. Portal Siol. net je že januarja 2019 poročal, da “v tišini vzhaja eden največjih projektov Šarčeve vlade”. (vir )
To niso ne bolnišnice, ne domovi za starejše, ne šole in ne vrtci. To sta projekt gradnje novega zapora v ljubljanskih Dobrunjah in prenova ižanskega zapora za ženske.
Začetki projekta sicer segajo v čas Mira Cerarja in takratnega ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča, ki je govoril, da bo investicija v oba zapora v vredna 103 milijone evrov. Zdajšnja, Šarčeva ministrica za pravosodje, Andreja Katič, pa navaja, da bo to stalo 117 milijonov evrov. Katičeva, ki spada v kvoto stranke SD, si je pri projektu premislila le v toliko, da bodo ženski zapor na Igu prenovili. Gradnja zapora v Dobrunjah pa ostaja v načrtih.
Izgradnja moškega zapora naj bi se začela leta 2021, zgradili naj bi ga v dveh letih. Pričakovana cena: 68 milijonov evrov za 388 oseb, to je 175.257 evrov na zapornika.
In še: Pri Klemenčiču so še leta 2017 napovedovali, da bodo poskušali najeti posojilo pri Razvojni banki Sveta Evrope in kohezijska, to je evropska sredstva. Nato so se premislili, financirano bo iz državnega proračuna. Katičeva pa je zdaj začela omenjati možnost financiranja prek javno-zasebnega partnerstva. No, pri tem imajo nekateri iz njene bližine s tem že bogate izkušnje. Na voljo imajo cel kup “investitorjev”, ki jih nekateri uvrščajo v globoko državo, vendar to že presega naše pristojnosti.
Izkušnje pa kažejo, da je javno-zasebno partnerstvo že na srednji rok praviloma vsaj enkrat dražje od investicije zgolj z javnimi sredstvi.
In kaj bi lahko zgradili zapornikom v Dobrunjah?
Za 68 milijonov, kot jih zdaj omenjajo – težko verjetno, da bo to tudi končna cena, pojavlja se že tudi številka 72 milijonov evrov, bi lahko vsakemu od 388 zapornikov postavili lastno hišo. Ali, kot je to napisal eden od uporabnikov Twitterja: “Če bi vsakemu postavili eno Lumarjevo ničenergijsko montažno hiško, bi bilo ceneje.”
Veliko pa povedo tudi naslednji odzivi na Twitterju:
J. M.
