Slovenija je 2. maja 2018 v Maroku podpisala Marakeško politično deklaracijo, ki migrantom na široko odpira vrata v Evropo. Sosednja Madžarska je podpis zavrnila. Kdo je v imenu Slovenije to podpisal, v vladnih službah ne razkrivajo. V vladnem kabinetu trdijo, da Miro Cerar tega ni podpisal, napotili so nas na zunanje ministrstvo, ki ga (še vedno) vodi Karl Erjavec. Tudi tam podpisa ne priznavajo, napotili so nas na notranje ministrstvo. Slednji so podpis Slovenije potrdili in navedli, da sami pri tem niso sodelovali. Kar je tudi logično. Kdo je torej izdajalec slovenske države in slovenskega naroda?
Med podpisniki deklaracije so države EU in vse afriške države, iz katerih množično prihajajo migranti, deklaracija pa v imenu človekovih pravic izenačuje status migrantov s preostalimi državljani.
Med drugim migrantom podeljuje enake pravice tudi v primeru, ko kršijo zakon. Povedano drugače, država mora trpeti ilegalne migrante, ne da bi smela kakor koli ukrepati proti njim. Migrantom, ki kršijo zakon z ilegalnim prečkanjem meje, pa se ne sme odvzeti svobode, saj se s tem posega v njihove človekove pravice. In nadalje, država se bo trudila za bolj »uravnoteženo poročanje o migraciji in diasporah«, s poudarkom na pozitivnem doprinosu pri razvoju družbe, kamor so se naselili. V tem delu gre torej za medije in medijsko poročanje, ki naj bo »uravnoteženo«. Po njihovih merilih seveda.
Država mora v svoje delovanje zvezi z migranti vključiti tudi civilne iniciative, nevladne organizacije, migrante, begunske skupnosti, zasebni sektor in medije.
Podpis pod Marakeško deklaracijo pa tudi pomeni, da je strateško vprašanje migrantov rešeno, da imajo prosto pot.
Z Marakeško politično deklaracijo se je Slovenija med drugim zavezala:
- “h krepitvi azilnega sistema”,
- “k dajanju prednosti prostovoljnega vračanja migrantov”,
- k izenačitvi pravic vseh migrantov, »ne glede na njihov status«.
Slovenija je deklaracijo podpisala v času, ko naj bi vlada opravljala samo še t. i. tekoče posle, saj je njen predsednik Miro Cerar že marca odstopil s položaja in s tem povzročil predčasne volitve, ki so bile 3. junija 2018.
Iz vsebine deklaracije pa je razvidno, da so v Cerarjevi vladi s podpisom deklaracije poteptali voljo ljudi, ki si želijo konca migrantske krize.
O tem podpisu deklaracije v Sloveniji nismo vedeli ničesar. O tem v Sloveniji ni poročal nihče, o podpisu niso odločali niti pristojni organi. Pa bi morali, svoje mnenje in soglasje bi moral dati najmanj Državni zbor Republike Slovenije.
Zakaj podpis, po čigavem pooblastilu in kdo so bili pobudniki?
Zato smo v preteklih dneh Mira Cerarja in njegov kabinet vprašali, zakaj je predsednik vlade to podpisal, kdo mu je podelil pooblastilo za podpis in kdo so bili pobudniki te deklaracije. Cerar na vprašanje ni odgovoril, iz njegovega kabineta pa so nam zelo hitro odgovorili, da Cerar takšne deklaracije ni podpisoval, za vse nadaljnje »informacije naj se obrnemo na pristojni ministrstvi za zunanje in notranje zadeve«.
To smo tudi storili.
Iz ministrstva za zunanje zadeve, ki ga še vedno vodi Karl Erjavec, predsednik stranke DeSUS, smo prejeli naslednji odgovor: »Vprašanja so v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve.«
Iz ministrstva za notranje zadeve pa smo prejeli odgovor: »Predstavniki MNZ niso sodelovali na dogodku v Marakešu, prav tako na to temo nismo pripravili nobenega gradiva, zato na vaša vprašanja v MNZ ne moremo odgovoriti.«
Iz odgovorov je tako razvidno, da si vladni predstavniki podpis pod deklaracijo podajajo kot vroč kostanj. Podpisana je, to so potrdili tudi na ministrstvu za notranje zadeve, kdo je sodeloval in kdo je to podpisal, kdo jim je podelil pooblastilo za to, pa ostaja neznanka.
Ko smo z vsem tem ponovno seznanili Cerarjev kabinet, odgovora nismo več prejeli.
Marakeška politična deklaracija, na osmih straneh napisana v angleškem jeziku, je dostopna tukaj: declaration-and-action-plan-marrakesh_en.pdf
J. M.