Ob nedavnem pozivu poslanca Žana Mahniča (SDS), naj se ljudje zaradi vse pogostejšega nasilja nekaterih pripadnikov romske skupnosti legalno včlanijo v strelska društva in si tako omogočijo zakonit nakup orožja, se je v hipu oglasila celotna leva politična sfera.
Glasovi ogorčenja so prišli iz vrst Levice in Svobode, oglasili so se predsednica republike Nataša Pirc Musar, notranji minister Boštjan Poklukar, nevladne organizacije – z Mirovnim inštitutom na čelu – ter celo Strelska zveza Slovenije.
Vsi so izražali “globoko zaskrbljenost” nad Mahničevim pozivom, češ da naj bi ogrožal javni red in varnost. A kako iskrena je ta skrb, če so ti isti akterji molčali kot grob ob preteklih dogodkih, ki so orožje postavili v precej bolj sporen kontekst?
Spomnimo: ko se je predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević v intervjuju za Dnevnik fotografiral s pištolo na mizi, iz njihove smeri ni bilo slišati ne graje, ne ogorčenja. Tišina. Čeprav gre za najvišjega predstavnika sodne veje oblasti, ki je s tem početjem pošiljal sporno – morda celo nevarno – simbolno sporočilo.
In tudi po zadnjih parlamentarnih volitvah je vladala ista, strateško udobna tišina. Spomnimo se posnetka visokega policijskega uslužbenca iz Nove Gorice, ki je sredi praznovanja volilne zmage Gibanja Svoboda streljal s pištolo in ob tem izjavil, da strelja v čast njihove zmage. Kakršnakoli obsodba? Nič. Le politična tišina – tista, ki najbolj glasno razkriva dvojna merila.
Aleksander Vodeb
