V Sloveniji umetniki režejo in uničujejo državno zastavo – ne samo brez posledic, temveč za to prejmejo celo najvišja državna priznanja. Medtem je pri naših južnih sosedih zgodba povsem drugačna: na Hrvaškem je zastava svetinja.
V zadnjih letih smo bili v Sloveniji priča umetniškim performansom, kjer je slovenska zastava rezana, raztrgana, celo pohabljena – vse v imenu “umetniškega izraza” in “kritičnega razmisleka o nacionalni identiteti”. Primer pred časom pa je dvignil še posebno veliko prahu: avtorica instalacije, v kateri je bila slovenska zastava razrezana in prilepljena na tla kot “prehodna umetnina”, je za svoje delo prejel najvišjo Prešernovo nagrado.
V obrazložitvi nagrade je komisija zapisala, da gre za “drzno gesto, ki prevprašuje meje narodne identitete in simbolnih struktur oblasti”. Toda med običajnimi državljani se pojavlja vprašanje: ali to res izraža umetniško svobodo – ali pa gre za načrtno rušenje spoštovanja do države in njenih simbolov?
Medtem ko so v Sloveniji državne institucije vse bolj odprte do t. i. “kritičnih umetniških praks”, ki pogosto vključujejo zaničevanje državnih simbolov, bi bila podobna dejanja v sosednji Hrvaški nepredstavljiva. Tam velja zastava za simbol ponosa, zgodovine in narodne enotnosti. Nosijo jo na športnih tekmah, državnih praznikih, na hišah in celo ob osebnih praznovanjih – ne kot politično orodje, temveč kot izraz pripadnosti.
Na Hrvaškem je oskrunitev državne zastave kaznivo dejanje in tudi družbeno strogo obsojeno. Umetnikom se niti ne sanja, da bi to vključevali v svoje instalacije ali performanse – ne zato, ker bi jim bilo prepovedano, temveč ker to preprosto ne bi prišlo v poštev. Domoljubje tam ni ideološki totem, temveč nekaj samoumevnega.
In to je nekaj, po čemer bi se lahko Slovenci zgledovali po Hrvatih, ne pa, da jih skrajneži (tudi iz politične levice), zmerjajo z ustaši samo zato, ker imajo radi svojo državo in svoje simbole.
Aleksander Vodeb
