Slovenski parlament je 5. junija sprejel sveženj osamosvojitvenih zakonov, ki so predstavljali temelj za novonastajajočo državo. Veljati so začeli dvajset dni pozneje, to je 25. junija, na dan slovenske osamosvojitve.
Med njimi so bili pomembnejši Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, zakon o tujcih, potnih listih, nadzoru državne meje, carinski službi in zunanjih zadevah. Več zakonov pa se je nanašalo na banke, hranilnice in devizno poslovanje. Pri zakonu o državljanstvu ni bil sprejet Demosov amandma, ki je predvideval, da mora prosilec za slovensko državljanstvo opraviti še izpit iz znanja slovenskega jezika. Za slovensko državljanstvo so tako lahko po novem prosili vsi, ki so na dan plebiscita dejansko živeli v Sloveniji, imeli tukaj prijavljeno stalno bivališče in sicer so morali prošnjo oddati najpozneje v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona. Tisti, ki so prišli v Slovenijo po tem datumu, pa so lahko dobili državljanstvo po desetih letih bivanja v Sloveniji, od tega so morali živeti v Sloveniji nepretrgoma zadnjih pet let od vložitve prošnje.
Korak naprej v pogovorih med političnima vodstvoma Slovenije in Jugoslavije
Po prihodu iz Beograda, kjer je 5. junija 1991 potekalo delovno srečanje med slovenskim in jugoslovanskim političnim vrhom, je predsednik slovenske vlade Lojze Peterle sporočil, da so bili ti pogovori velika novost, saj so v dogovarjanjih upoštevali plebiscitarno voljo slovenskega naroda. Predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković je predvideni dnevni red, ki naj bi obravnaval položaj nabornikov, razširil na sklop vprašanj, povezanih s slovenskim osamosvajanjem. Na pogovorih, ki sta se jih s strani Slovenije udeležila še predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in član jugoslovanskega predsedstva dr. Janez Drnovšek, je bil prisoten tudi armadni general Veljko Kadijević, ki je še vedno vztrajal pri upoštevanju zveznega zakona o vojaški obveznosti. Slovenski predstavniki so vztrajali glede novih okvirov in dejstev slovenske stvarnosti.
Šešokov nastop razburkal slovensko javnost
1. junija 1991 je nastop novega finančnega ministra Dušana Šešoka v slovenskem parlamentu sprožil val razburjenja, tako med poslanci koalicije kot opozicije. Šešok je šokiral z izjavo, da popolne osamosvojitve Slovenije še dolgo ne bo, ker ne bo urejena meja s Hrvaško, ne bomo imeli lastnih potnih listov, jugoslovanska vojska bo v Sloveniji ostala še dve ali tri leta, denarno se bomo osamosvojili šele takrat, ko bo tujina priznala slovensko centralno in druge banke, prav tako 26. junija ne bomo imeli slovenskega denarja. Nastal je vtis, kot da vlada ni pripravljena na osamosvojitev, opozicija je spet podvomila o plebiscitarni odločitvi. Poslanci so se spraševali, ali Šešok nastopa v svojem imenu ali v imenu vlade, kar je nekaj dni pozneje pojasnil premier Lojze Peterle, ki je zavrnil očitek, da delo na gospodarskem področju ne teče normalno in poudaril, da je treba stvari reševati znotraj vlade, ne pa v javnosti. Temu je pritrdil predsednik Demosa dr. Jože Pučnik, ki je rekel, da Šešok ni predstavljal uradnega stališča ne vlade ne Demosa, hkrati pa je bil kritičen tudi do Peterleta.
Ali osamosvojitev res vodi v izolacijo?
Prizadevanjem večine slovenske javnosti in političnega vrha, da s sprejetjem zakonodaje čim učinkoviteje in uspešneje tlakujejo osamosvojitveno pot slovenske države je stala na nasprotnem bregu Socialdemokratska unija Slovenije (SDU), ki ji je predsedoval dr. Rastko Močnik. Na tiskovni konferenci 5. junija 1991 je povedal, da si stranka prizadeva obnoviti levi zgodovinski lok na političnem prizorišču in ocenil, da je treba obnoviti t. i. civilno družbo, ki naj bi v Sloveniji po državnozborskih volitvah razpadla oziroma prešla v sfero državne oblasti. Predsednik glavnega odbora SDU dr. Rado Bohinc pa je poudaril, da njihova stranka nasprotuje vse večji militarizaciji Slovenije in političnim dejanjem, ki naj bi vodila Slovenijo v mednarodno izolacijo.
»Srednja pot« izhoda iz Jugoslavije
Ena osrednjih tem beograjskih političnih pogovorov pred sestankom predsednikov republik, ki je bil določen za 6. junij 1991 v Sarajevu, je bilo ugibanje diplomatov in zveznih funkcionarjev, ali bo tudi Slovenija stopila na pot pogajanja in pred 26. junijem še ne bo izvedla popolne osamosvojitve. K temu jih je vodila naklonjenost Drnovška k relativno konfederalističnemu konceptu Makedonije in BiH (projekt Gligorov-Izetbegović), ki sta na tak način iskali rešitev iz jugoslovanske krize in pot k oblikovanju nekakšne nove Jugoslavije. Ta Drnovškova poteza je bila povsem nasprotna od plebiscitarne volje Slovencev. Kot so ocenjevali njeni tvorci, bi bila »srednja pot« dobro izhodišče za nadaljnja pogajanja in bi se Slovenija tako izognila očitku, da ni dovolj demokratična. V Beogradu so razmišljali, da se želi Slovenija pogajati zaradi bojazni pred evropskimi in ameriškimi obtožbami, da bo z osamosvojitvijo ogrožala evropsko varnost. Dopuščali pa so tudi možnost, da bo vlada v Ljubljani vendarle vztrajala pri napovedani osamosvojitvi.
Avtorica: Marta Keršič
Vir: gov.si/Slovenija
