Nadzor slovenske državne meje je bil 4. julija 1991 v celoti v rokah Republike Slovenije. Tako so slovenske vojaške sile dosegle pomembno zmago, eden glavnih (uradnih) vojaških ciljev jugoslovanske armade, tj. prevzeti vse mejne prehode in zavarovati državno mejo SFRJ, pa ni bil izpolnjen. Če se Slovenija ne bi tako uspešno branila, se jugoslovanska stran sploh ne bi bila pripravljena pogajati.
Kot je zapisal dr. Jože Pučnik: »Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost.«
Zaradi vojaških uspehov je bila Slovenija v odnosih z Jugoslavijo enakovreden partner. Predsedstvo SFRJ je 4. julija 1991 sicer z ultimati in grožnjami spet poskušalo vzpostaviti stanje meja, kakršno je bilo pred 25. junijem, vendar Slovenija teh ultimatov ni bila več pripravljena sprejeti.
Janez Janša: »Ta dan je bil slovesen, ker smo po tednu dni spet imeli v rokah vse mejne prehode.«
Za prebivalce Slovenije se je 4. julija 1991 po enem tednu vojne spet začelo mirnejše obdobje. Prekinitev ognja, dogovorjena dan prej, je bila upoštevana. Enote JLA so se pod nadzorom in v spremstvu Teritorialne obrambe (TO) in milice umikale v vojašnice (npr. Gornja Radgona, Dravograd), v redkih primerih pa so posamezni poveljniki še vedno grozili (Rakek, Novo mesto, Vrhnika).
Slovenska stran je nadzorovala prav vse obmejne točke, notranji minister Igor Bavčar je izdal sklep o varovanju meje.
Znova je stekel promet. V Slovenijo je prišla organizirana skupina staršev vojakov jugoslovanske armade iz Srbije in Hrvaške ter obiskala svoje sinove.
Tega dne je bilo razmerje vojaških sil zelo v prid Slovenije, saj so njene obrambne sile štele 35.430 pripadnikov, medtem ko je bilo nasprotnikov le 12.925. Položaj JLA je ostajal neugoden, nadaljeval se je razkroj njenih enot. Slovenske enote so, kot je razvidno iz dnevnih operativnih poročil republiškega štaba teritorialne obrambe, predvsem »utrjevale bojne položaje, izvajale ukrepe lastnega zavarovanja ter varovanja najpomembnejših republiških objektov.«
Potekalo je tudi usposabljanje pri vpoklicanih enotah teritorialne obrambe. Zaradi zaplenjenega orožja in opreme je bila teritorialna obramba tega dne že zelo zadovoljivo opremljena.
Slovensko vojaško in politično vodstvo ni mirovalo, saj je obstajal utemeljen strah, da jugoslovanska armada pripravlja nov napad. Minister za obrambo Janez Janša je tako poveljnikom in častnikom teritorialne obrambe dal navodilo, da je treba krepiti jugovzhodno mejo, da naj se pozornost nameni predvsem »psihološki pripravi moštva, preventivnim ukrepom pred letalskimi napadi, minskim in drugim preprekam ter počitku enot«.
K uspehu slovenskih obrambnih sil je poleg odlične koordinacije, domačega terena in motiviranosti pripomogla tudi uspešna medijska podpora. Jelko Kacin, minister za informiranje, je z vsakodnevnimi tiskovnimi konferencami informiral slovensko in mednarodno javnost.
Z vojaško strategijo obrambe Slovenije je bil tudi zelo dobro seznanjen, saj je bil pred ministrsko funkcijo namestnik obrambnega ministra.
Pomoč Sloveniji
Čeprav se je v tistih trenutkih zdelo, da je Slovenija v boju z jugoslovansko agresijo popolnoma sama, pa je imela trdne zaveznike pri Slovencih v zamejstvu in po svetu.
Ti so z vsemi močmi pritiskali na svoje vlade, naj spremenijo pogled na reševanje jugoslovanske krize in naj podprejo slovenska prizadevanja pri vzpostavitvi demokracije in svoje države. Sloveniji so pomagali tudi z raznimi akcijami, na primer v Katoliškem glasu: »Svet slovenskih organizacij sporoča svojim članom in somišljenikom, da je bil za ublažitev posledic agresije na Slovenijo ustanovljen sklad za pomoč Sloveniji, h kateremu so pristopile vse družbenopolitične organizacije Slovencev v Italiji. V ta namen so odprli posebne tekoče račune pri slovenskih bančnih zavodih v Italiji. SSO vabi vse, da širokogrudno pristopijo k akciji in pomagajo Sloveniji v teh težkih dneh z denarnimi darovi.«
»Odpornost, odločnost in edinost«
Takratno razpoloženje lepo povzamejo besede prof. Tomaža Simčiča, zapisane v začetku julija 1991 v Katoliškem glasu: »Odpornost, odločnost in edinost, s katerim je slovenski narod odgovoril na vojaško agresijo jugoslovanske armade, je marsikoga presenetila. Še najbolj menda generale, ki so računali, da bodo v dveh urah opravili s Slovenci.
Presenetila je svetovno diplomacijo, ki očitno kaj takega ni pričakovala. Presenetila pa je končno tudi nas same, saj smo bili vedno vajeni govorjenja o slovenski upogljivosti, hlapčevstvu, drobtinčarstvu, razdeljenosti.«
Povzeto po gov.si/Slovenija30 (avtorica: Neža Strajnar)
