Medtem ko se je slovenska vlada z velikimi napori posvečala vsemu potrebnemu za skorajšnjo osamosvojitev, so se v Beogradu sestali Franjo Tuđman, Ante Marković, Milan Kučan, Janez Drnovšek in Stipe Mesić, da bi razpravljali o razmerah v Jugoslaviji.
Opozicija totalitarnih simbolov ne da
Poslanci so v obravnavo dobili predloge za nove državne simbole, a so ti znova trčili na nasprotovanje nepomladnih strank. Medtem ko sta bila dva zbora »skupščine« pri sprejemanju uspešna, je »družbenopolitični zbor« zastavo, kot jo poznamo danes, zavrnil. Jože Smole, denimo, je izjavil, da umik totalitarnih simbolov (rdeče zvezde) z zastave pomeni napad na tako imenovani narodnoosvobodilni boj. Z njim se je med drugimi strinjal tudi predstavnik jugoslovanske vojske Milan Aksentijević. Zgodovinska dejstva in milijoni človeških življenj, ki so jih uničile totalitarne ideologije in ki jih simbolizira rdeča zvezda, za poslance niso bile dovolj, da bi bil 100. amandma k ustavi sprejet.
Težave teritorialne obrambe
O isti seji v svoji knjigi Premiki govori tudi takratni obrambni minister Janez Janša in vso stvar postavi v širši okvir: »Vsi ti prepiri o novih državnih simbolih, medsebojni očitki, strankarska preračunavanja in stopnjevani pritisk v tujini proti samostojnosti so negativno vplivali na pripadnike vpoklicanih enot teritorialne obrambe, ki smo jih na novo oblikovali in usposabljali za primer oboroženega posega JA po 26. juniju.« Ob tem je dodal, da je na slabo razpoloženje vplivalo tudi dejstvo, »da se petčlanskemu poveljstvu (predsedstvu) ni zdelo potrebno, da bi obiskalo nekaj naših enot. Nekateri so se spraševali, za koga naj se pravzaprav bojujejo.« Obrambni minister nadalje ocenjuje, da so to manjše težave v primerjavi s pomanjkanjem oborožitve, streliva, komunikacijske in druge vojaške opreme, kar časnikarski kader teritorialne obrambe in policije rešuje le z velikimi napori. »Kljub vsemu trudu pa zaradi poznega sprejetja proračuna 15. junija 1991 nismo imeli kaj prida več kot 23.000 kosov pehotnega orožja s premalo streliva in malo več kot 1000 kosov različnega lahkega protioklepnega orožja. Protiletalskih sredstev, razen lahkih topov, skoraj ni bilo.« Glavna pošiljka s komunikacijsko opremo, orožjem in strelivom je bila šele na negotovi poti. Za ponazoritev Janša navede primer: »Vlada ene izmed bolj oddaljenih zahodnih držav je na prošnjo naše vlade uradno dovolila izvoz vojaških radijskih postaj z zaščito prenosa podatkov v Slovenijo. Ko je bila pošiljka že v letalu, je dobil njihov veleposlanik v Beogradu oster protest jugoslovanske vlade z grožnjo, da bodo letalo sestrelili.« Tako je šla oprema na pot s tovornjakom po dolgotrajnejši in bolj tvegani poti.
Urjenje slovenske vojske
Tuji in domači novinarji so imeli možnost, da so spoznali usposabljanje slovenske vojske v učnem centru na Igu. Tu se je usposabljalo približno 180 vojakov, med tem, ko jih je bilo v Pekrah, drugem takem centru okrog 120. Vodja centra je povedal, da gre za poskusno usposabljanje in za preverjanje novega sistema vojaške vzgoje ter za testiranje opreme. Vojaški rok je predvideval sedem mesecev, slovenska vojska pa bi štela od 12.000 do 14.000 članov. Novinarji so lahko videli, da je standard na dokaj visoki ravni, vsekakor višji, kot je bilo to pri jugoslovanski armadi. Štiriindvajsetletni inštruktor, ki je svojo kariero začel v jugoslovanski vojski, je, kot navaja Delo, povedal: »Nisem se strinjal s stvarmi, ki so jih počeli v JLA. Slovenska vojska je veliko bolj po mojem okusu. Ukvarjamo se samo s stroko in nič s politiko.«
Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi proti osamosvojitvi
V Berlinu so se v okviru KVSE sestali zunanji ministri štiriintrideseterice. V okviru »iskanja mehanizmov za preprečevanje in poravnavo konfliktov ter gašenje kriznih žarišč« so razpravljali tudi o razmerah v Jugoslaviji. Pri iskanju izhoda iz krize so se nagibali v smer konfederalne rešitve. V svoji izjavi so izrazili zaskrbljenost nad razmerami v Jugoslaviji ter izrekli podporo »demokratičnemu razvoju, enotnosti in integriteti Jugoslavije«. Zavzeli so se za mirno rešitev krize in poudarili, da lahko o usodi države odločajo samo jugoslovanski narodi. Kot ocenjuje časopis Delo, je na podlagi tega sestanka vsekakor mogoče sklepati, »da slovenska odcepitev oziroma secesija ne bi dobila blagoslova KVSE«.
Avtor: Lenart Rihar
Vir: gov.si/Slovenija30
