V že nekajmesečni t. i. carinski vojni, ki se je zaostrila v zadnjih dneh, je 17. junija nastalo nekakšno premirje. Direktor Zvezne carinske uprave Radoslav Sekulić je še dan prej trdil, da bodo slovenske carinike zamenjali z zveznimi, če slovenska vlada ne bo nemudoma prepustila carin Beogradu.
V ponedeljek je nato sicer prišel v Ljubljano na čelu manjše delegacije, a se je po dvournih pogovorih hitro zadovoljil s predajo odgovornosti za dogovor na republiško in zvezno vlado, ki naj bi se o carinah pogovarjali v sredo (19. 6. 1991).
Medtem je carinski promet v Slovenijo in iz nje čez jugoslovansko mejo potekal brez težav. Slovenija je tako dobila še eno etapo v dolgotrajni vojni za proračunska sredstva. Zvezna carinska uprava je izračunala, da je do tedaj zadržala že za 2,6 milijarde dinarjev carin. »Premirje« je nakazovalo, da so si v Beogradu zamislili, da slovenskega osamosvajanja ne bi več poskušali ustavljati s posameznimi akcijami, kakršni so bili majski pekrski dogodki, temveč z enim odločilnim vojaškim posredovanjem armade na dan osamosvojitve.
Do slovenske vojske pride KANAL za komuniciranje
Medtem ko se je slovenska javnost ukvarjala s »carinsko vojno«, je vlada v popolni tajnosti v teh dneh pripravljala dobavo ključnih pošiljk za obrambo nove države. Šlo je za komunikacijsko opremo v okviru operacije KANAL in orožje s strelivom v okviru operacije BOR. Janez Janša v knjigi Premiki poroča, da je »vlada ene izmed bolj oddaljenih zahodnih držav na prošnjo naše vlade uradno dovolila izvoz vojaških radijskih postaj z zaščito prenosa podatkov v Slovenijo. Ko je bila pošiljka že v letalu, je dobil njihov veleposlanik v Beogradu oster protest jugoslovanske vlade z grožnjo, da bodo letalo sestrelili. Opozorili so nas na to in radijske postaje smo morali prepeljati s tovornjakom, torej po daljši in bolj tvegani poti. Nazadnje smo radijska sredstva 17. junija le srečno dobili in do začetka vojne smo uredili nujno zaščiteno komunikacijsko omrežje do ravni območnih štabov.«
Evropo skrbi, kako se čim manj opredeliti
Zunanji ministri Evropske skupnosti (ES) so se sešli na dvodnevnem sestanku v Luksemburgu. Ker je bilo to zadnje srečanje pred vrhom dvanajstih članic konec junija, ki je bil načrtovan po (za razplet jugoslovanske krize ključnem) 26. juniju, so zunanji ministri o stališču ES do Jugoslavije namenili veliko časa. Italijanski minister Gianni de Michelis je vztrajal pri svoji formuli pozivanja k »enotni in demokratični« Jugoslaviji. S tako opredelitvijo naj bi se ES izognil izjasnitvi, kako naj bodo urejena razmerja znotraj zunanjih jugoslovanskih meja. Že pred razpravo se je pokazalo, da se članice ES pravzaprav želijo razbremeniti odgovornosti s poskusom sprejetja deklaracije o Jugoslaviji na ravni Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (današnji OVSE), kjer bi k skupni izjavi pritegnili še ZDA, Sovjetsko zvezo, Avstrijo, Madžarsko itd. Le če to na sestanku konference v Berlinu sredi tega tedna ne bi uspelo, bi ES pred 26. junijem pripravila svojo izjavo o »enotnosti in demokratičnosti« Jugoslavije.
Vsem povejte za neumno proslavo
Čeprav je bilo dogovorjeno, da dokončni dan razglasitve oziroma dejanskega prevzema oblasti na 25. junij 1991 ostane največja državna skrivnost (zanjo je vedelo razširjeno predsedstvo, nekateri člani vlade in ključni izvajalci), je član republiškega predsedstva Ciril Zlobec italijanskemu diplomatu 17. junija izdal to informacijo. Diplomat je seveda poročal svoji vladi, od koder je informacija prišla do Beograda. S tem je bil element presenečenja s prevzemom oblasti dan pred napovedanim za slovensko stran izgubljen, a Jugoslovanska armada ni bila sposobna izkoristiti te informacije. Zlobca je pri vsem skupaj v pogovoru z diplomatom skrbelo predvsem, da bi po razglasitvi samostojnosti imeli še proslavo. Imeti proslavo se mu je zdelo »neumno po vseh teh stavkah in nezadovoljstvih«.
Katedrala svobode uresničena vsaj na znamki
PTT Slovenije je 17. junija predstavila priložnostno poštno znamko, ki jo je v 2-milijonski nakladi pripravila za izdajo na dan osamosvojitve. Na znamki, ki jo je oblikoval arhitekt Grega Košak, je upodobljen načrt slovenskega parlamenta, ki ga je leta 1947 izdelal arhitekt Jože Plečnik, na vrhu znamke pa velik napis SLOVENIJA in ob straneh »samostojnost« in »independence«.
Gospodarstvo že zapušča socialistično Jugoslavijo
Ekonomski inštitut pri Pravni fakulteti oziroma t. i. Bajtov inštitut (poimenovan po ekonomistu Aleksandru Bajtu) je poročal o nadaljevanju strmega upadanja industrijske proizvodnje v Jugoslaviji, ki se je v zadnjih mesecih sicer začelo nekoliko umirjati. Jugoslovanska industrijska proizvodnja je aprila 1991 padla na najnižjo raven po letu 1978. Najmanjši upad proizvodnje v prvih petih mesecih leta je med jugoslovanskimi republikami imela Slovenija, a je ta še vedno znašal visokih 9,9 %. Podatki so razkrili, da se je slovensko gospodarstvo v prvi polovici leta 1991 pospešeno pripravljalo na nadomestitev izpada dobršnega dela jugoslovanskih trgov s pospešenim izvozom na tuje trge (maja 1991 je ta dosegel 478 milijonov dolarjev) in povečevanjem konkurenčnosti z dvigovanjem dodane vrednosti na zaposlenega. Zaradi morebitnih težav v preskrbi po razglasitvi samostojnosti so se podjetja dodatno založila z uvoženimi deli in surovinami. Kljub temu je imelo slovensko gospodarstvo v menjavi s tujino v tem obdobju 31 milijonov dolarjev presežka.
Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Feri Horvat se je s hrvaško gospodarsko zbornico pogovarjal o nadaljevanju gospodarskih odnosov z najpomembnejšo trgovinsko partnerico, kjer pa so se poglabljale težave z neplačevanjem slovenskega blaga. Slovenski in hrvaški predstavniki so za 26. junij napovedali pogovore s predstavniki Avstrije, Madžarske in Češkoslovaške o oblikovanju srednjeevropske proste trgovinske cone.
Avtor: Boštjan Furlan
Vir: gov.si/Slovenija30
