V iztekajočem se tednu je v javnosti zelo odmeval intervju z zdravnico Urško Bačovnik Janša, ta je rušil vse rekorde gledanosti. Voditelj dr. Jože Možina je nato razkril, da je bil ta intervju tudi najbolj gledana televizijska oddaja v nedeljskem terminu ob 21. uri na TV Slovenijo. Temu je sledila še rekordna gledanost na spletni strani, ko je splet dobesedno pregoreval.
Zaradi velikega zanimanja in vprašanj, ki smo jih prejeli tudi v našem uredništvu, v nadaljevanju objavljamo povzetek intervjuja in tudi spletno povezavo do pogovora.
Intervju z Urško Bačovnik Janša je bil sicer eden prvih daljših intervjujev za medije. Med pogovorom sta se z voditeljem dotaknila njenega otroštva, odločitve o študiju novinarstva in medicine ter njenega veselja do zdravniškega poklica.
Urška Bačovnik Janša je tudi soproga slovenskega predsednika vlade Janeza Janše, v intervjuju je spregovorila tudi o temnih časih za njeno družino in razkrila, kaj ji je dalo moč za lažje preživetje. Poudarila je, da mediji ne poznajo njenega moža, kot ga pozna ona. Na koncu pa razkrila, da si za vse želi predvsem zdravja, za Slovenijo pa je optimistična.
Še posebna zanimivost: Svojo prvo plačo je dala staršem, da sta šla lahko na morje.
Urška Bačovnik Janša je odraščala na kmetiji v mali vasici Šentilj pri Velenju, spomine na otroštvo ima zelo lepe. Spominja se ga kot sproščenega in veselega, življenje na vasi ji je dajalo svobodo. Oče je kot strojnik delal v Rudniku Velenje, mati pa je bila vedno doma in je skrbela za dve hčerki in kmetijo.
Kot osnovnošolka je bila upornica, saj se je vedno borila za tisto, kar je bilo prav. Marsikdaj je prišla s kom navzkriž, medtem ko se je borila za pravico. Kasneje se je umirila in se vpisala v gimnazijo, čeprav sta starša želela, da bi se vpisala v takšno srednjo šolo, kjer bi po končanem štiriletnem šolanju imela poklic.
Njene sanje in prvi izbira je bila medicina, vedno jo je veselilo naravoslovje. Ker ji je na maturi zmanjkalo 0,1 odstotka za vpis na medicino, se je odločila za študij novinarstva. Hitgro je ugotovila, da ji novinarstvo ne leži, zato se je odločila v jesenskem roku popravljati maturo, študij novinarstva je opustila po dveh mesecih ter se iz Ljubljane s štopanjem vrnila domov.
Nekaj časa je delala na bencinskem servisu, nato pa je dobila priložnost, da postane varuška v Londonu. Obdobja se z veseljem spominja in z družino še vedno ostaja v stiku. Zgodba družine se je je zelo dotaknila, kajti mati dveh deklic, za kateri je skrbela, je tri mesece pred njenim prihodom umrla za rakom.
Drugi Urško opisujejo kot čutečo osebo, ki svoj poklic opravlja z ljubeznijo, kot še sama dodaja, je tudi občutljiva, kajti vse zgodbe se jo dotaknejo, kar pa v njenem poklicu ni redko, saj so slabe novice pogostejše od dobrih. Trpljenje drugih se je dotakne, kar vidi kot zelo veliko čustveno obremenitev.
Svoj poklic obožuje, v medicini dela že 15 let. Najprej je pričela kot zdravnica družinske medicine, kasneje pa jo je vleklo v bolnišnico, kjer je že šesto leto na specializaciji v interni medicini.
Z voditeljem Jožetom Možino sta se dotaknila tudi širše problematike razmer v zdravstvu, ki ga pesti pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester. Ko je njen mož Janez Janša prevzel vodenje vlade, se je zavedala, da prihaja zelo zahtevno obdobje in vnovičen pritisk na celotno družino. Poudarila je, da sama ne želi spremljati politike, saj jo to vznemirja. Na dan prisege nove vlade (13. marca) pa so v bolnišnici, kjer je zaposlena (Bolnišnica Celje), reševali fanta z infarktom iz Šmarja pri Jelšah, ko je v tem kraju že prišlo do izbruha okužb. Na izvide o čakali zelo dolgo, vsi so bili previdni. K sreči pacient ni bil okužen, a je poudarila, da takrat niso imeli na voljo nobene zaščitne opreme. Tistega dne ni imela niti minute časa in je šla prisega vlade mimo nje.
V Splošni bolnišnici Celje so imeli zaščitne opreme za 3 dni, zato je med zdravniki vladala zaskrbljenost in strah.
Urška Bačovnik Janša je spregovorila tudi o razmerah po izbruhu epidemije, ko so jo zdravniški kolegi rotili, naj pomaga, ker imajo le za tri dni zaščitne opreme. Ob tem je pojasnila tudi svojo komunikacijo v povezavi z nabavo zaščitne opreme, kjer so jo nekateri nekaj časa zaradi preposlane e-pošte neupravičeno izpostavljali. Dejala je, da ničesar ne obžaluje in bi podobno storila še enkrat, ker se je zavedala stiske zdravstvenega osebja ob izbruhu epidemije.
Na svoje kolege zdravnike in medicinske sestre je ponosna, prav tako na delo tistih, ki so skrbeli za oskrbovance domov za ostarele. Govorice o seznamih za odpis je označila za klevete, kajti zdravniki dobro vedo, komu lahko pomagajo in komu ni več pomoči.
Poudarila je še, da je bila v domovih v času koronavirusa vsakodnevna vizita zdravnikov, medtem ko je v normalnih časih to le dvakrat tedensko.
V nadaljevanju je odgovorila tudi na novinarjevo vprašanje, kako se je spoprijela z organiziranim blatenjem njene družine v preteklih letih, ko so politični nasprotniki širili celo zlonamerne govorice o njenih otrocih. Dejala je, da je mogoče tudi sama malo zaslužna za to, kajti ni želela svojih otrok izpostavljati javnosti, kar pa je bil povod novinarjem za blatenje.
“Temno obdobje smo morali prenesti stoično”
Kot temno obdobje za njeno družino je izpostavila možev odhod v zapor in s tem povezane velike preizkušnje. (Mimogrede, prav včeraj je minilo šest let od tega.) Poudarila je, da se je Janezu Janši in celotni družini takrat zgodila velika krivica.
Žal ji je, da zaradi medijske gonje javnost ne pozna njenega moža takšnega, kot je v resnici. Podoba, kot jo slikajo mediji, je povsem izkrivljena, je poudarila Urška Bačovnik Janša.
Vsakemu, ki jo sprašuje po njem in bi ga rad bolje spoznal, vedno svetuje, naj najprej prebere roman Noriško kraljestvo, ki ga je napisal, medtem ko je bil krivično zaprt v zaporu na Dobu.
V tistem času ji je največ pomenil čas z otroki, podpora prijateljev in družine. Povedala je, da je bil ravno premier tisti, ki je najbolj stoično prenesel celotno situacijo, saj je v zaporu ves čas delal, kosil travo, polagal ploščice na stopnicah, preučeval in pisal knjigo.
Težko ji je bilo, ko je z otrokoma lahko hodila le dvakrat na teden na obisk, starejši sin, takrat dvoletnik, pa je vedno jokal, ko je moral stran od očeta. Mlajši sin je bil star nekaj mesecev in je vse skupaj najlažje prenesel. Še danes pa se nerada vozi v tiste konce, saj je po njenem mnenju kraj izrazito negativen.
Želi si več strpnosti in poštenosti v slovenskem narodu. Meni, da smo kot narod in država veliko dosegli in optimistično zre naprej.
Celoten pogovor si lahko ogledate na tej povezavi
C. R.
