Vsestranska ženska, ki se je preizkusila že v različnih medijih, se je nedavno vrnila na TV Slovenija, kjer je pred leti postavljala svojo novinarsko kariero. Ob povratku je doživela hladen sprejem s strani nekaterih ideološko obremenjenih sodelavcev, ki so ji očitali, da je janšistka. A kot je povedala v intervjuju za Domovino, je predsednika SDS Janeza Janšo v živo videla enkrat v življenju.
Kot je povedala, se ji zdi grozljivo, ko skušajo ljudje vsakogar opredeliti po nekih svojih notranjih kompasih. “Ga dati v nek predal, ki obstaja v njihovih glavah. Celo politično opredeliti, ne da bi sočloveka poznali, poznali njegove politične, svetovno nazorske inklinacije. To je milo rečeno smešno. Ker se mi je nekaj podobnega dogajalo v zadnjem času, morda še enkrat jasno povem, če bi se želela politično opredeljevati, bi šla v politiko,” je dejala.
Na RTV Slovenija se je po njenih besedah vrnila, ker se ji je zdelo, da stagnira in čaka, da ne bo nekomu več trn v peti: “Vedela sem, da dobro delam, vse poslovne uspehe v življenju sem dosegla prek avdicij, brez vez in kakšnih ‘stricev iz ozadja’ ali politike. Če dam banalen primer, Janeza Janšo sem videla enkrat v življenju, ko je bil gost soočenj pred volitvami, ki sem jih vodila, pa so me ob prihodu na RTV na nekem internem portalu Tukaj smo, kjer pišejo anonimni avtorji, označili za janšistko. Ta svoboda žaljenja in izmišljevanja, to mi je tuje.” A ob tem dodaja, da je šlo k sreči le za manjšino, posameznike.
Kar se tiče medijev, se ji zdi fascinantno, ko ljudje na eni strani obsojajo in kritizirajo medije, kot je Domovina ali pa Demokracija, ker je lastništvo jasno, brez nepotrebnih parol o neodvisnosti ipd. “Po drugi strani pa ti isti ljudje pozabijo opozoriti na vprašljivo avtonomijo medijev, ki so del skoncentriranega medijskega konglomerata, ki ga posredno finančno obvladuje ena oseba, ki ima za sabo tudi sporne posle, o katerih se sistematično ne poroča, njeno blagostanje pa je v veliki meri odvisno od dobre volje odločevalcev. Takšne za resnico široko zaprte oči težko razumem, tudi pri nekaterih novinarskih kolegih, katerih delo zelo spoštujem,” je bila kritična.
Kot pravi, je problem naše države, da se še vedno ukvarjamo predvsem s tem, ali smo za ali proti Janezu Janši: “To je grozljivo. Več se ukvarjamo s tem, kakšen je nek minister kot pa z vsebino zakona, ki ga predlaga ali koalicijskimi zavezami ter vprašanjem, ali jih stranke izpolnjujejo ali ne. To je problem. Na podlagi tega bi se morali odločati, komu ali za kaj bomo dali svoj glas. To bi bila neka demokratična zavest. Vendarle nismo več leta 1945, vsaj upam, da ne.”
A. V.
