Na zahtevo poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo danes, 30. maja, na nujni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodi poslanka Eva Irgl, obravnavana Pobuda za izdajo izpiskov iz matičnega registra o smrti za žrtve komunističnega nasilja ob narodnem dnevu spomina, 17. maja 2023.
Iz obrazložitve za sklic seje, ki se bo začela ob 14. uri, je razvidno, da je slovenska vlada 12. maja 2022 razglasila 17. maj kot narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Na ta dan, leta 1942 so partizanske enote pod vodstvom Komunistične partije izvedle prvi množični revolucionarni pomor slovenskih civilistov: v soteski Iške, južno od Ljubljane, so umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov. Komunistični umori posameznikov in celotnih družin so se začeli že jeseni leta 1941, najhujše oblike pomorov pa so se nadaljevale v vojnem in povojnem času, vse do januarja 1946. Žrtve so bile zvečine mladi ljudje, stari od 20 do 30 let.
Vlada je lani v sporočilu za javnost ob razglasitvi narodnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja zapisala: “Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oziroma en odstotek tedanjega prebivalstva Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti.”
Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev. Za 14.901 slovenskih žrtev komunističnega nasilja je osebne podatke zbralo društvo Nova Slovenska zaveza.
Do današnjega dne je bilo ekshumiranih približno 9300 žrtev, pokopanih pa okoli 3200 (v to številko so vštete tudi žrtve iz Teznega in Hude jame, ki so pokopane na Dobravi pri Mariboru, v začasen grob). Med temi 9300 žrtvami so nekatere tudi drugih narodnosti.
Zločinov komunistične revolucije proti človečnosti Republika Slovenija nikoli ni uradno obsodila s katerim koli pravnim aktom. Država ni z ničemer uradno povedala, da te zločine obsoja.
Čeprav so žrtve večidel popisane, so ostale pozabljene, predvsem pa jim ni bilo povrnjeno dobro ime. Večini od njih je še danes kršena temeljna človeška pravica do spoštljivega pokopa in groba.
Kot prvi korak izraza spoštovanja do pobitih v poslanski skupini SDS predlagajo, da Republika Slovenija najprej uradno prizna, da so te žrtve obstajale in da so zdaj mrtve. To naj stori z izdajo mrliškega lista ali enakovrednega dokumenta.
Doslej so bile mrliške listine izdane le v primerih, ko so to zahtevali svojci pobitih, običajno v okviru dedovanja ipd. Ker nekatere žrtve nimajo svojcev, je edino pravično, da država sama izda ustrezne listine o smrti pobitih, žrtev komunističnega nasilja. Etična načela enakosti pred zakonom ter spoštovanja do mrtvih narekujejo, da država izda ustrezne listine o vseh pogrešanih žrtvah in s tem izkaže, da jih spoštuje kot osebe in kot pripadnike slovenskega naroda.
V luči vsega navedenega v Poslanski skupini SDS predlagajo pristojnim državnim organom, zlasti Ministrstvu za notranje zadeve, da razišče in pojasni usodo izginulih 14.901 oseb, ki so doslej dokumentirane kot žrtve komunističnega nasilja.
“Verjamemo, da je to osnovna etična in civilizacijska dolžnost države Slovenije,” so še dodali.
M. D.
