Po letih obljub levih vlad nam je uspelo sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je Slovenija nujno potrebovala. Nenazadnje smo bili edina članica Evropske unije, ki področja dolgotrajne oskrbe ni imela sistemsko urejenega, zato smo posledično prejemali tudi opozorila s strani Evropske unije.
Tako Cerarjeva kot Šarčeva vlada sta napovedovali intenzivno pripravo in nato sprejem zakona, a nobena od njiju obljube ni uresničila.
V preteklosti je bilo več kot sto predlogov, mnogo davkoplačevalskega denarja pa nobene rešitve. Na moje vprašanje Šarčevi vladi, bilo je to leta 2019, kdaj bomo dočakali več kot potreben zakon, sem dobila odgovor, da bo zakon sprejet v začetku leta 2020. Seveda v začetku leta 2020 ni bilo ne duha in ne sluha o zakonu, kmalu po tem pa se je razpustila tudi Šarčeva vlada. Hvala Bogu!
Za razliko od preteklih vlad Janševa vlada ni ostala le pri puhlicah in populističnih obljubah. Svojo zavezo iz koalicijske pogodbe je tudi uresničila, Zakon o dolgotrajni oskrbi je sprejet. S tem smo vstopili v družbo ostalih evropskih držav, ki imajo dolgotrajno oskrbo urejeno. Predvsem pa smo končno stopili na stran starejših in njihovih svojcev, ki so leta in leta čakali na to rešitev.
Sprejeti zakon je izjemno obširen, zato se bo skozi čas zagotovo še dopolnjeval, a njegov izvorni namen bo zagotovo ostal. In ravno to je najpomembnejše.
A pot do sprejema zakona je bila vse prej kot lahka. Leve stranke so nam pod noge metali ne le polena, ampak kar kamenje. Niso bili sposobni podati nobenih koristnih predlogov, s katerimi bi izboljšali predlog zakona, temveč so s proceduralnimi zapleti zgolj zavlačevali sprejem. S tem so sicer priznali prav to, da si niso mogli privoščiti, da bi zakon uspelo sprejeti Janševi vladi.
V svoji agresivnosti so prešli vse meje. Zagotovo se tako kot jaz tudi vi spomnite verbalnega nasilja poslanca Trčka, ko sem vodila sejo Odbora za zdravstvo, na kateri smo obravnavali omenjeni zakon. Danes, ko zadevo gledam bolj z distance, lahko povem, da mi ni bilo lahko. Tudi dneve po tem dogodku me je spremljal duh tega primitivnega in nasilnega ravnanja. Vsa sprevrženost poslanca Trčka in njegove stranke SD pa se je pokazala, ko je po svojem izpadu nad menoj po družbenih omrežjih propagiral nestrinjanje z nasiljem nad ženskami. Perverzno do skrajnosti, sploh če vemo, da prav ta stranka ne zamudi priložnosti, da za potrebe lastne promocije propagira pomen žensk. Očitno se tudi tukaj ne morejo izogniti dvojnim merilom ter delitvam na prvo in drugorazredne.
Danes tudi vem, da je bil takratni namen levičarjev en sam. Sprovocirati in zlomiti me do te mere, da seje ne bi izpeljala do konca. Napaka! Sejo sem izpeljala in na koncu šteje samo to. Se pa moram iskreno zahvaliti mnogim Vam, ki ste mi namenili podporo in spodbudo. Hvaležna sem za vse vaše besede.
Ves napor številnih pripravljavcev zakona in vseh sodelujočih pa bi bil zaman, če zakon ne bi dobil zadostne podpore na seji državnega zbora. Zato so levičarji s svojim nekonstruktivnim obnašanjem nadaljevali tudi v četrtek, ko smo dokončno odločali o zakonu. S svojim ponovnim skokom v prazen bazen so dobili glavobol in izpadli povsem neresno. Žal se vse bolj oddaljujejo od zrele in državotvorne politike, ki bi si jo želeli videti tudi na levi provenienci. A to je že druga zgodba in predvsem njihov problem.
Avtorica: Anja Bah Žibert, poslanka Državnega zbora RS, izvoljena na Dolenjskem
