Pred natanko 30 leti, 23. decembra 1991, je bil sprejet in istega dne tudi uveljavljen najvišji pravni akt v Sloveniji – Ustava.
Tega dne se je v Sloveniji utemeljila naša skupna družbena pogodba, ki nam vsem daje svobodo, obenem pa nas zavezuje – zavezuje tako državne organe kot ljudi, kako naj strpno in skladno z Ustavo in zakonom delujemo v družbi.
Ustava tako na eni strani predstavlja temelj pravnega reda, na drugi strani pa zavezo vsem naslovnikom, da jo udejanjamo.
Ustava kot družbena pogodba je izraz sodelovanja, dialoga in političnega kompromisa, ki so bili takrat na zelo visoki kulturni stopnji in nam je kot taka lahko za vzor pri morebitnih bodočih spreminjanjih tega akta.
Slovenska ustava je zrasla v demokratičnem vzdušju, na trdem temelju enotnosti. Na osrednje mesto postavlja človekove pravice in temeljne svoboščine, posvečena je zagotavljanju varstva šibkejših, omogoča uresničevanje načel pravne in socialne države, ter spodbuja širši družbeni razvoj.
Predvsem izpostavljenost človekovih pravic in temeljnih svoboščin nam je lahko vzpodbuda, da jih razvijamo dalje, branimo v vsakdanjem delovanju, in da zelo zamejeno izvajamo njihove omejitve, katere Ustava dopušča. In za varstvo teh človekovih pravic in temeljnih svoboščin obstaja sistem pravne države, za njihovo obrambo pa imata v njej najbolj aktivno vlogo na koncu neodvisno sodstvo in Ustavno sodišče.
Ustavo kot temeljni gradnik našega pravnega reda in našo skupno zavezo k varovanju temeljnih prvin pravne države smo dolžni spoštovati, kot smo dolžni strpno delovati v naši družbi. Razvita pravna in politična kultura sta namreč steber vsake demokracije.
M. D.
