V Novem mestu se v zadnjem času vse glasneje sprašujejo, zakaj so se odgovorni na vladi in pristojnih organih zganili šele, ko je zaradi napada Roma umrl Aleš Šutar. Zakaj je bilo potrebno življenje človeka, da so tisti, ki odločajo o zakonih, varnosti in ukrepih, končno začeli ukrepati?
Lahko ugotovimo, da so za smrt moža in očeta dveh otrok neposredno odgovorni vlada in njen predsednik Robert Golob. Ta je namreč takoj, ko je pred tremi leti in pol prišel na oblast, preklical posebna navodila policiji, kako upravljati romsko problematiko. S tem je bila odpravljena edina operativna usmeritev, ki je policiji omogočala doslednejše ukrepanje tam, kjer so se pojavljale težave s člani romske skupnosti, ki ne spoštujejo zakonov.
Golobova koalicija je nato v državnem zboru tudi gladko zavrnila zakonske predloge za reševanje romskih vprašanj, ki so jih v državni zbor vložile občine, v katerih živijo Romi. Ob zavrnitvi zakonov je obljubila, da bo v dveh mesecih pripravila svoje rešitve. A teh nato ni bilo več kot leto in pol, dokler se ni zgodila smrt Aleša Šutarja.
Da je bil manko politične volje edini pravi razlog za neukrepanje, dokazuje tudi nedavna zaplemba vozil Romov s strani Fursa. Ta je pokazala, da so imeli vladajoča politika in pristojni organi vso zakonsko podlago za ukrepanje že ves čas – le izvajali je niso. Ukrepi so se začeli izvajati šele, ko je prišlo do tragičnega dogodka.
Zato je danes precej perverzno gledati, kako se predsednik vlade Robert Golob skuša prikazovati kot nekdo, ki se je vendarle lotil reševanja romske problematike. V resnici zdaj dela le to, kar bi moral začeti delati že pred tremi leti in pol. Če bi to storil pravočasno, bi bil Aleš Šutar danes še živ.
Aleksander Vodeb
