Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je včeraj v Beli krajini javno grozil (ni bilo prvič), da se bodo oskrbnine v domovih za starejše občane v primeru referenduma o noveli Zakona o dolgotrajni oskrbi, kot je to sprejela Golobova vlada, jeseni povišale za 20 odstotkov.
Na to zavajanje in manipulacijo se je odzvala Romana Tomc, evropska poslanka stranke SDS in predsednica Strateškega sveta za socialno politiko.
Strateški svet je namreč podprl Zakon o dolgotrajni oskrbi, kot ga je v letu 2021 sprejela vlada Janeza Janše, takratna koalicija po potrdila 9. decembra 2021.
Romana Tomc je zadnja dogajanja vladajoče koalicije in izjave resornega ministra Luke Mesca komentirala tako:
“Ministra, ki razlaga, da bodo cene oskrbnin v domovih za starejše višje zaradi referenduma, bi morali odstraniti s položaja, ali zaradi nesposobnosti, ker ne obvlada svojega dela in ne zna zagotoviti denarja za plače zaposlenih v DSO, ali pa zato, ker laže.
Danes je Luka Mesec na funkciji ministra, kjer se pričakuje njegovo ukrepanje. Ne zanima nas iskanje razlogov, zakaj se česa ne da narediti. Zanimajo nas rešitve.
Domovi za starejše so bili celo desetletje zapostavljeni, kadrovsko podhranjeni, oskrbovalcev ni dovolj, plače so bile in so še slabe, tudi prostorske kapacitete so premajhne, zgradbe so bile večinoma neustrezno opremljene za učinkovito obvladovanje covid epidemije.
To je bilo stanje, do katerega je pripeljalo podcenjevanje demografskih razmer. Covid je na zelo grob način razgalil situacijo, za katero se je vedelo že dolgo, vendar se jo je potiskalo na stran. Takšno nevzdržno stanje in izogibanje reševanju situacije se z zamikanjem uveljavitve Zakona o dolgotrajni oskrbi skuša vzdrževati še naprej. Skrajno škodljivo in nedopustno.
Danes so razmere v domovih za starejše vseeno precej boljše kot so bile. V zadnjih dveh letih je bilo veliko narejenega. Zagotovljena so bila tudi evropska sredstva. Za piko na i je bil končno sprejet tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi kot krovni zakon, ki bo sistemsko urejal celotno področje, ne le institucionalne oskrbe, ampak tudi oskrbo na domu, e-oskrbo, nadomestila za družinske člane, nadomestila in še mnogo več.
Težko je razumeti, čemu tak odpor in kateri so resnični vzroki za to, da skuša vlada za vsako ceno preprečiti izvajanje zakona. Cena za nadaljnje zavlačevanje bo res visoka in se bo merila v zmanjšani kakovosti življenjskih razmer ter v končni fazi celo z izgubljenimi življenji, ki bi bila lahko rešena, če bi storitve oskrbe prišle pravočasno.
Z referendumom skušamo preprečiti ravno to škodo. Skušamo doseči, da bi se dolgotrajna oskrba začela izvajati takoj, ne pa enkrat v prihodnje, kot to želi vlada. Ob tem seveda obstaja nevarnost, da bo prihodnost zamaknjena v neskončnost, v tem času pa bo denar, ki je namenjen za to, izpuhtel neznano kam.
Poleg tega nam zaradi neizpolnjevanja obljub, danih Evropski komisiji, kjer dolgotrajna oskrba predstavlja enega od mejnikov, grozi tudi izguba evropskih sredstev.
Dolgotrajna oskrba ni stvar politične ideologije niti velikih kapitalskih interesov. Gre preprosto za to, ali smo kot družba dovolj zreli za to, da skrb za starejše prepoznamo kot eno izmed osnovnih norm, kot nekaj, kar je samo po sebi umevno. Prve poteze Golobove vlade so več kot jasno pokazale, kaj so prioritete nove oblasti. Če sodimo po dejanjih in ne po praznih besedah, to zagotovo niso starejši.”
A. L.
