Poslanka Lena Grgurevič (Gibanje Svoboda) je na družbenih omrežjih objavila zapis, ki močno odmeva. Namesto, da bi zdajšnje dni uporabila za resničen razmislek o vojni, žrtvah, odporu in predvsem o povojnih zločinih,
je ponovno posegla po stari, izrabljeni formuli: “sprave ne bo, dokler bo ena črna duša tlačila to zemljo”.
Ta “črna duša” je seveda Janez Janša. Ne gre za politično kritiko programa ali odločitev – gre za dehumanizacijo (odvzem človeških lastnosti). Nasprotnik po njenem ni človek z drugačnim mnenjem, ampak zlo, ki “tlači” Slovenijo.
To je nevarno na več ravneh.
Prvič, ker je to klasična retorika permanentnega notranjega sovražnika, s katero del slovenske levice že desetletja ohranja svoj moralni monopol in mobilizira volilno bazo. Sprava? Samo pod njihovimi pogoji – vi se pokesajte za domobranstvo in kolaboracijo, mi pa ostanemo nedotakljivi kljub povojnim pobojem, Goli otok in drugim temnim poglavjem naše zgodovine.
Drugič, takšne besede niso zgolj “čustvena izjava”. Prihajajo od poslanke vladajoče stranke (v iztekajočem se mandatu), ki je predsedovala odboru za pravosodje. Od osebe, ki bi morala biti zgled spoštovanja pravne države, dialoga in temeljnih demokratičnih norm. Namesto tega aktivno razpihuje sovraštvo.
Tretjič – in tu postane še posebej problematično: njen mož (partner) Damjan Dragman – Buyo iz Vavte vasi (Straža pri Novem mestu) je nekdanji policijski specialist, zdaj podjetnik in član Sveta Gibanja Svoboda. Ko poslanka javno demonizira političnega nasprotnika kot “črno dušo, ki tlači zemljo”, to počne oseba, ki ima prek zakonskega partnerja vplivne povezave v varnostnih strukturah in znotraj same stranke.
V normalni demokraciji bi takšna kombinacija – javno razpihovanje sovraštva do opozicijskega voditelja + politična moč + osebne vezi v policiji – sprožila vsaj resen razmislek o konfliktu interesov in potencialnem zlorabljanju položaja. Namesto tega dobimo tišino ali celo odobravanje v levih krogih.
Če bi kdo na desni napisal kaj podobnega o kateremkoli levem politiku, bi takoj sledile histerične obsodbe o “sovražnem govoru”, pozivi k policiji, tožilstvu in evropskim institucijam. Tukaj pa velja klasična dvojna mera: sovraštvo je dovoljeno, če gre v “pravo” smer.
Dokler bo taka retorika sprejemljiva v vrstah tranzicijske levice, bomo imeli namesto sprave in normalne politične debate toksično polarizacijo (škodljiva, globoko čustvena in sovražna razdeljenost družbe), v kateri je ena stran vedno “črna duša”, druga pa samooklicana nosilka luči in napredka.
In dokler bo tako, sprave res ne bo – ne zaradi Janeza Janše, ampak zato, ker je nekaterim veliko ljubše sovraštvo in ohranjanje ideološke prevlade kot iskren obračun z zgodovino in lastnimi standardi.
Adriana H. Lampe
