V zadnjih dneh v javnosti izredno odmevajo novice, da se je stranka Nova Slovenija – krščanski demokrati (NSi) neformalno pridružila vladajoči koaliciji. Janez Janša, predsednik SDS in predsednik prejšnje vlade, pa je o tem na družbenih omrežjih zapisal naslednje:
“Stanje je v resnici še slabše, kot če bi Nova Slovenija (NSi) formalno vstopila v vladno koalicijo. To je lahko nekaj, s čimer se ne strinjamo, vendar bi bila to legitimna odločitev suverene stranke. Transparentna in bistveno bolj poštena od sedanje dvojne igre.
Dejstvo pa je, da stranke Nova Slovenija murgelska koalicija svobodnjakov, stranke SD in stranke Levica ne potrebuje v vladi, ampak kot zaveznika v opoziciji.
Na ta način vzporedni mehanizem:
1. navzven vzdržuje varljiv videz delujoče parlamentarne demokracije, hkrati pa onemogoča resen parlamentarni nadzor, saj so Nova Slovenija, ki ima zgolj 8 poslancev in temu primerne kapacitete, dodelili vodenje obeh nadzornih komisij, Komisije za nadzor javnih financ (KNJF) in Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS);
2. preprečuje ustanovitev za koalicijo kritične preiskovalne komisije o rabotah Golobovanja v GEN-I;
3. s pomočjo Nove Slovenije krepi dolgotrajne napore za osamitev stranke SDS;
4. ter (strateško najpomembnejše) zagotavlja uresničitev ključnega cilja tega mandata, spremembe ustave RS, s katerimi si levi pol:
– dokončno cementira absolutno oblast v sodstvu,
– demotivira podeželske volivce za udeležbo na volitvah,
– namesto parlamentarne demokracije uvede sebi prilagojen pol predsedniški sistem.
Stranka Nova Slovenija ob takšnem ravnanju hkrati za svoje uborne volilne rezultate absurdno krivi stranko SDS, čeprav je neizpodbitno dejstvo, da je bila doslej SDS edina, ki jih je vzela v vlado.
V zadnjem mandatu so tako imeli ob 7 poslancih celo 4 ministrska mesta. Trditi, da so bili ob takšni radodarnosti SDS v senci – je več kot absurdno. Vodstvo Nove Slovenije si takšno dvojno igro ponovno (delno smo to že videli v mandatu Ljudmile Novak) lahko privošči zaradi vsesplošne podpore MSM medijev ter predvsem zaradi dejstva, da stranke dejansko ne vodi predsednik, temveč generalni sekretar oziroma glavni tajnik s svojo skupino “vročih navijačev”, ki se nikoli javno ne izpostavi za stvar, vendar iz mandata v mandat ostaja isti ter priložnostno menja predsednike. Običajno takrat, ko stranki javna podpora zaradi kšeftarske politike, ki jo v bistvu forsira prav isti tajnik, pade pod parlamentarni prag.
Vzporedni mehanizem se nadeja, da bo nekaj odstotkov volivcev vedno volilo stranko, ki ima v svojem imenu “krščanska”, zato ne varčuje z napori in sredstvi, da se ta del volilne moči nevtralizira.
Sicer pa so globlji odgovori za razumevanje te dokaj absurdne situacije v knjigi Forum iz Sao Paula, kulturna vojna.”
Glavni tajnik je Robert Ilc.
A. L.
