Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v včerajšnji izjavi ob prihodu na enega od volišč ob referendumu med drugim dejala, da je v volilni kampanji pogrešala predvsem odgovore strokovnjakov o razliki med evtanazijo in pomočjo pri samomoru ter vprašanju, kaj pomeni ustavni standard ločitve Cerkve od države.
S tem je ponovila predvolilno mantro zagovornikov zakona iz vrst Svobode, da se Cerkev ne bi smela izrekati o vprašanjih, povezanih s končanjem življenja, kar je seveda svojevrstna neumnost, enaka približno temu, da se Zveza borcev za vrednote NOB ne bi smela izreči denimo o prazniku praznovanja dneva upora proti okupatorju.
Eno od temeljnih vprašanj, s katerimi se ukvarja Cerkev, je smrt človeka, njegovo umiranje in življenje po smrti. Duhovnik je poleg pogrebnika eden od prvih ljudi, ki jih (še vedno) večina pokliče, ko umre kdo od njegovih najbližjih. Zato je odrekati Cerkvi, da se nima pravice oglašati, ko gre za vprašanje človekove smrti, popolni nesmisel.
Res je, da je po slovenski ustavi Cerkev ločena od države (pri čemer le malokdo ve, da je bila ločenost Cerkve od države v Franciji leta 1905 uvedena ravno na pobudo Cerkve, ker so se vsakokratni oblastniki vtikali v imenovanje škofov), ni pa tudi izločena. Ločenost Cerkve od države namreč pomeni, da vera ne more biti državna vera, da Cerkev nima pristojnosti, ko gre za imenovanje najvišjih predstavnikov države, njenih organov in podobno. Pomeni pa seveda tudi obratno: da verske skupnosti same urejajo svojo notranjo organizacijo, obrede, imenovanja in delovanje.
Ne pa načelo ločenosti Cerkve od države pomeni, da se verske skupnosti ne smejo izrekati o vprašanjih, ki se dotikajo področij, na katerih delujejo same. Ne samo, da verske skupnosti to pravico imajo, celo nujno je, da o teh vprašanjih povedo svoje mnenje. Le kdo je bolj poklican za mnenje o teh vprašanjih, če ne, poleg ostalih seveda, Cerkev. Ta ima tudi pravico, da v primerih, ko gre neka državna ureditev v smer, ki ni v skladu z verskimi, moralnimi in etičnimi načeli, na to opozori in ljudi tudi pozove, kako naj glasujejo, če je sporna ureditev predmet referenduma.
Mnenje Pirc Musarjeve, da se Cerkev ne bi smela izrekati o vprašanju, ki je bilo predmet referenduma, je zato zgolj politikantski poskus, da se Cerkev znova potisne nazaj za prižnice, kar je sicer praksa totalitarnih režimov, tudi propadlega jugoslovanskega. Ta je namreč Cerkev toleriral le do takrat, dokler se je ukvarjala sama s sabo in bila zaprta za svoje lastne zidove. Kakor hitro se je začela javno oglašati, pa je nad njo začel izvajati represijo.
Zanimivo tokrat tudi je, da Pirc Musarjeve denimo ni zmotilo mnenje Inštituta 8. marec, pa čeprav ni bil prijavljen kot organizator volilne kampanje, hkrati pa je del civilne družbe enako, kot so pri nas del civilne družbe verske skupnosti.
Lahko torej ugotovimo, da je z mnenjem, da bi morala Cerkev ob referendumu molčati, Pirc Musarjeva pokazala svoj pravi značaj, ki ga sicer pogosto spretno skriva. Hkrati pa je tudi zamudila lepo priložnost, da bi postala državnica, to je vodja države, ki je nad dnevnimi političnimi igricami in se zavzema za enakost vseh njenih prebivalcev. Kar je sicer znal zelo spretno izvajati njen predhodnik Borut Pahor.
Aleksander Vodeb
