Leta 1991, 26. junija, se je pričel že dlje časa pričakovani formalni pričetek napada jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije.
V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in jugoslovanska armada (v nadaljevanju JA) odlok uveljaviti s silo.
Tako so se pričeli izvajati premiki enot JA proti novim slovenskim državnim mejam, odjeknili so prvi streli v vojni pri Divači, Zvezna uprava za letenje je zaprla vsa slovenska letališča, medtem ko je Jugoslovansko vojno letalstvo s preletom letala nad prizoriščem proslave v Ljubljani, izvajalo demonstracijo sile in grožnje novi državi.
V tem času so slovenske obrambne sile vzpostavile mejne kontrole na južni meji, snemale jugoslovanske in postavljale slovenske oznake na mejnih prehodih, postavljale barikade na smereh prodiranja enot Jugoslovanske armade (JA), dodatno izvajale mobilizacijo teritorialne obrambe (TO) in dobile ukaz, da ne smejo prve uporabiti orožja.
Slovesnost ob razglasitvi samostojne in neodvisne države Republike Slovenije
Samostojna in neodvisna država Republika Slovenija je bila razglašena na slovesnosti 26. junija 1991 zvečer pred slovenskim parlamentom. Stari simboli so bili ob izvajanju Zdravljice zamenjani z novo slovensko zastavo in grbom. V okviru slovesnosti je bil izveden prvi postroj častne enote TO. Predsednik predsedstva RS Milan Kučan je izrekel znameniti stavek: “Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.” Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je simbolično blagoslovil slovensko lipo. V okviru svečanosti je bil izveden prvi postroj častne enote TO. Enoto so sestavljali vojaki, podčastniki in častniki učnih centrov teritorialne obrambe Pekre in Ig.
Med Slovenci je prevladovalo veselje ob rojstvu samostojne Slovenije, obenem pa je bil prisoten tudi strah pred morebitnim vojaškim posegom jugoslovanske armade.
Agresor
Pričakovanja oborožene agresije na komaj rojeno samostojno slovensko državo so se uresničila. Pričelo se je zavzemanje slovenskih mejnih prehodov s strani agresorske JA in zvezne milice, prelet letala jugoslovanskega vojnega letalstva v nizkem letu nad prizoriščem proslave ob razglasitvi samostojnosti ter prvi streli pripadnika JA v Divači, kar je pomenilo začetek načrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JA na slovensko suverenost. Na Primorskem so enote JA pod poveljstvom poveljnika Reškega korpusa generala Čada krenile proti mejnim prehodom z Italijo že dan prej. V Vipavski dolini so se jim po robu najprej postavili neoboroženi domačini, ki so z barikadami in lastnimi telesi ustavljali tanke.
Pričelo se je z izpadom tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala s Hrvaške in je bila najprej zaustavljena v Pogancih pred Novim mestom.
Agresijo na Slovenijo so enote in poveljstva JA začele izvajati 26. in 27. junija 1991 iz naslednjih korpusnih območij, ki so bili podrejeni 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu.
JLA je imela v Sloveniji 20.000 do 25.000 vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške ter okoli 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr.). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev.
Obrambne sile Republike Slovenije
Slovenski TO je poveljeval Republiški štab TO. Sestavljali so jo zaščitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 območnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100 mož. V slovenski TO je bilo 500 profesionalcev. Njeni pripadniki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, z orožjem za podporo (minometi, topovi itd.), z orožjem za protioklepni boj ter z lažjim topniškim orožjem za protiletalsko obrambo (rakete Strela 2 M). Prav tako pa se je v njeno oborožitev vgrajevalo zaplenjeno orožje JA, ki je omogočalo oblikovanje novih enot, kot so bile tankovske čete, baterije za protiletalsko obrambo itd.
Slovenske policijske enote, ki so imele v spopadih izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo, so štele 7.100 ljudi (vključno z informacijski sistemom in pomožnimi službami). V segmentu priprav na agresijo in vodenje odpora, je v vojnih operacijah oborožene sile podpiral sistem Civilne obrambe, ki je s svojimi aktivnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osamosvojitveni vojni.
V okviru bojnih operacij in izven njih so pripadniki civilne obrambe organizirano in sistematično izvajali oviranje, odklope elektrike, vode, plina, prevoze in blokade ter oskrbo obrambnih sil.
Agresiji se bo Republika Slovenija uprla z vsemi sredstvi
Slovenska vlada je na svoji seji sprejela stališče do odloka zvezne vlade o neposrednem zagotavljanju izvrševanja zveznih predpisov o prenehanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije in odredbe o prepovedi vzpostavljanja mejnih prehodov znotraj ozemlja SFRJ. Slovenska vlada je sklenila, da so s sprejetjem ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije začeli veljati zakoni, s katerimi je bila zvezna vlada seznanjena. Uporabo sile je Republika Slovenija razumela kot agresijo, ki se ji bo uprla z vsemi sredstvi, obenem pa je zveznim oblastem predlagala pogovore o tem, kako urediti vprašanja nasledstva in bodoče odnose med dvema samostojnima državama.
Povzeto po: gov.si/Slovenija30
M. D.
