Poročali smo že, da kaviar sindikalisti zbirajo podpise za referendum proti interventnemu zakonu o razvoju Slovenije, po katerem bi bili davki nižji, življenje cenejše, na boljšem bi bili upokojenci in mladi. Na čelu zbiranja so predvsem Branimir Štrukelj (Konfederacija sindikatov javnega sektorja), Andrej Zorko (ZSSS), Jakob Počivavšek (KSS Pergam) in Damjan Volf (Konfederacija sindikatov 90).
Zbiranje podpisov jim ne gre po načrtih, odziv je slab, ne verjamejo jim niti lastni člani.
Po dostopnih podatki so do vključno ponedeljka, 14. septembra, zbrali le 28.000 podpisov, čeprav so imeli cilj v 10 dneh zbrati 45.000 podpisov. Večina teh podpisov naj bi bila elektronskih. Podpisana s strani učiteljskega in birokratskega aparata. Več o tem lahko preberete na povezavi: Kavir sindikalisti proti interesom večine prebivalstva!
V uredništvu smo prejeli več odzivov, kako poteka to zbiranje podpisov. Odzivi so zelo podobni temu, kar je na svoji spletni strani ugotovil in zapisal zdajšnji državni sekretar, nekdanji minister in nekdanji poslanec dr. Vinko Gorenak
Zelo poveden včerajšnji zapis dr. Gorenaka, ki se v veliki meri ujema tudi s sporočili naših bralcev, v nadaljevanju objavljamo v celoti.
“Danes, malo pred 11.00 uro, sem peš hitel po Slovenski cesti v Ljubljani v smeri Dunajske ceste. Na Bavarskem dvoru, je neka ženska pred mene pomolila nek rdeč listek papirja. S kretnjo desne roke sem ji dal vedeti, da me zadeva ne zanima. Toda hip za tem sem si premislil, se obrnil in pristopil k omenjeni. Še sam ne vem, zakaj sem to naredil. Vprašal sem jo, kaj mi je ponudila. Seveda mi je ponovno dala letak, s katerim je propagirala zbiranje podpisov za referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Zbiranje podpisov za ta referendum sedaj poteka. Z omenjeno žensko kakšnih 30 let je bil tudi moški približno enake starosti, na sebi je imel majico z napisom »Mi socialisti«.
Seveda mi je bilo v trenutku vse jasno. Toda v nadaljevanju sem preizkušal moje igralske sposobnosti. Dajal sem vtis, da pa bi morda vendarle dal podpis za omenjeni referendum, a nisem prepričan ali je to dobro ali ne. Vprašal sem ju, kaj je slabega v tem zakonu, da naj bi jaz dal podpis za referendum, na katerem želijo ta zakon ustaviti, da ne bi stopil v veljavo. Ženska je bila brez besed, takega vprašanja seveda ni pričakovala, moški pa je dejal, »ja, veste, za zdravstvo gre, za dostopnost do zdravstva«. Še kaj sem vrtal v njega. “Ja, pa proti bogatim in za revne smo,” je odločno dejal moški, ženska pa verjetno sploh ni vedela, zakaj deli tiste listke, morda sta bila za to oba plačana. Toda jaz sem vztrajal. Jaz sem upokojenec, sem dejal, povejte mi kaj slabega prinaša ta zakon zame. Odgovora seveda ni bilo, le dva začudena pogleda sta bila pred menoj.
No, seveda nisem mogel nadaljevati takega dialoga, zato sem jima dal jasno vedeti, da zakon podpiram in zato podpisa za referendum ne bom dal. Sledila pa je serija mojih vprašanj, na katera odgovora seveda ni bilo. Poglejta, če zakon stopi v veljavo in referenduma ne bo, bodo upokojenci imeli takoj 1 % višje pokojnine, saj ne bodo plačevali prispevka za dolgotrajno oskrbo. Ker bodo davki nižji bodo višje plače in pokojnine, osnovna živila bodo cenejša, podjetniki bodo na boljšem, plačevali bodo manj davkov in posledično bodo višje plače pa tudi socialne pomoči za revne. Seveda sem moje “predavanje” omenjenima še nadaljeval s primeri. Prav nobenega odgovora, prav nobenega ugovora na moje “predavanje” ni bilo, saj očitno nista vedela o tem prav nič. Sklepam, da sta bila plačana, da sta delila omenjene listke.
Ko sem videl, da nas opazujejo tudi drugi ljudje, ki so očitno prisluhnili mojemu “predavanju”, sem opazil, da je omenjenima prav neprijetno, na njunih obrazih pa je bilo videti sledi znojenja. Zdelo se mi je, da bi me najraje zaprosila, da odidem. Takrat sem se prijazno poslovil in odšel svojo pot.”
M. D.
